Jože Žohar: Obiranje limon: skiciranje stvari, ki so odbile biti pesem

Moto: "... o Dom-en moj. Ti, brez brez, brez-do-men ..."

Pesnik Jože Žohar (r. 1945) je pač iz slovenskega "enpartisočstoinšenekajstranskega pesniškega imenika kaj malo klicano ime", saj namreč že od daljnega 1968. leta, ko je od-emigriral iz "Poskočne naše" oziroma zapustil svoj(o) dom(ačijo) v rodnem Goričkem, domuje v takorekoč svetlobna leta od nas oddaljenem prostranstvu pod t.i. Južnim križem, skratka, domuje doli spodaj, down under, torej v Avstraliji, do koder pa impulzi še zdaleč niso poceni.

Skratka, če prenesemo pomen doslej povedanega: Jože Žohar je slovenski izseljenski pesnik. Sic! No, glede slednjega samo, prvič, za Boga milega, čemu in zakaj, pa da niti ne razpravljamo o tem, v dobrobit koga sploh obstaja/ta/jo od države matice vzpostavljeno, vzpostavljeni, če že ne kar vzpostavljene informativne & son službe, zadolžene za poglobljen vpogled v žitje in bitje slovenstva po svetu; in drugič, ali naši knjižni uredniki res niso seznanjeni s tem, da v izseljenstvu obstaja (in nastaja) ne samo obsežna, ampak tudi resnično kvalitetna knjižna bera?

In Žoharjeva poezija - gre za neizmerno bogastvo jezika in igro besed - to tudi je. Ampak, na žalost, širši slovenski javnosti je njegova poezija, in to kljub temu, da gre za njegovo tretjo pri nas izdano pesniško zbirko (prva Aurora Australis, 1990, druga Veku bukev, 1995) - takorekoč popoln n.n.

Pohvala založbi za izdajo pričujočega "opala".