Hans Bankl: Bolni Habsburžani

Bolezni in počutje vladarske rodbine skozi pogled patologa.

Cesarske družine so bile po definiciji slavljene in ljubljene. Poročalo se je o njihovih uspehih in zmagah, bogastvih in dobrotljivostih. Avstrijski patolog Bankl to optiko obrne in Habsburžane opiše dobesedno iz patološke perspektive. Potem ko je preštudiral več kot sto bolniških kartotek in obdukcijskih poročil, je dinastijo predstavil skozi ironični pogled, ki jih z vladarskih višin vrže med tegobe navadnih smrtnikov.

Zgodba poteka od kralja Rudolfa I. (r. 1218) do abdikacije Karla I. (1918), med seboj pa si podajajo gonorejo, sifilis, vodenoglavost, jetiko, koze, navzven štrlečo spodnjo čeljust etc. Vendar pa glavna nit knjige niso medicinski izvidi, temveč najrazličnejše bizarnosti iz dinastične zgodovine. Ker je Rudolf I. umrl sredi poletja v Italiji, so njegovo truplo tam shranili do decembra, ko so ga sešili v govejo kožo in poslali na Dunaj. Ko je Marijo Terezijo zdravnik ozdravil koz, je dobil nagrado 3.000 dukatov v današnji vrednosti - 200.000 evrov. Cesar Jožef II., hendikepiran zaradi posesivne matere in prve žene, ki je bolj kot njega ljubila svojo ljubico, se je rad tešil v bordelih, kjer pa se mu je kdaj primerilo, da so ga zaradi skopuštva vrgli na cesto.

Peripetija, ki bolj kot na družinsko patologijo kaže na izjemno demokratičen ustroj države, saj z vladarjem niso ravnali po cesarsko. Podobno tudi usoda morilca cesarice Sisi, katerega niso obsodili na smrt, temveč le na dosmrtno ječo. Na poskus približanja vladarjev ljudstvu napeljuje navada, da se je moral vsak Habsburžan izučiti kakega poklica, Franc Jožef je šel npr. skozi uk knjigoveza. Čeprav jih po drugi strani ohranja na nebeški razdalji navada balzamiranja, ko so jim trupla razdelili na telo, srce in jetra ter vsak del posebej shranili na različnih krajih.

Intrigantno delo.