izb. Mateja Seliškar Kenda: Zeleni volk in bakreni dan

Antologija sodobne nizozemske kratke proze.

Najprej čudo, zgodbe so izjemno berljive, tako, da dobiš občutek, da so pisane zato, da bi bile brane. Jasno, tavtologija, toda ena izmed rak ran današnje literature je piščeva pripoved, ki teče sama zaradi sebe.

V čem je tisto, kar vleče pri mlajšem rodu Nizozemcev? V najširšem smislu, saj sta vanj vključena tudi Abderkader Banali in Kader Abdolah, oba islamskega rodu.

Pisatelji pišejo kot žurnalisti, v smislu, da so njihove zgodbe zadevajo realnost, ki je na voljo vsem. Seveda ne v tem, da bi vsakdo doživel to, kar doživljajo literarni junaki, temveč v dilemah, vprašanjih, ki so tudi bralcu dovolj blizu. Gre potemtakem za trivialnosti, ki so napisane v literarnem jeziku? Nikakor, pripovedi so izvirne, drobci originalni, kdaj daleč v nadrealizmu, ki pa se zdi verjeten in možen. Predvsem pa liki, ki niso posebne fabulativne izmišljije, temveč čuvaj v luna parku, cestar, deklica, ki z dečkom poskuša udejaniti "dajanje dol", ločenka na ego tripu po Portugalski ...

Še posebej močni zgodbi prihajata iz islama, ena blasfemična pojedina mrtvega očeta, pač po njegovi poslednji želji, druga pa zgodba o reki, ki teče enkrat po Holandiji, drugič po Iranu, ki jo druži lik zalezujočega pedofila. Obe sta grajeni na seriji protislovij, na antagonizmih vrednostnega sveta, ki se sesuva sam pred seboj.

Skratka, duha polne kratke zgodbe, ki imajo še dodatni učinek, zakaj pomenijo most, ki klasičnega časopisnega bralca, navajenega na največ nekajstranske tekste, zapelje proti romaneskni literaturi.