Marijan Tršar: Znanstvena metoda

Če parafraziramo prastaro rečenico o kosmatem volku: človek družbenopolitične sisteme menja, a svoje čudi nikdar.

Skratka, knjiga je pisana na kožo tako tistim srednjega in starejšega datuma kot tudi mladeži: prvi in drugi se bodo, potom prebranega "časa dogajanja", ob nekaterih posameznih zgodbah zagotovo s kančkom nostalgije spomnili na danes že kar romantične bleščice iz t.i. svinčenih časov, denimo na pogoste redukcije električnega toka, pa na parkvintalske ozimnice ter na prikoličarska letovanja na morju, ki so jih (z)rihtali delavski sindikati, etc.; - tretji, torej mladi, pa bodo dobili vpogled v našo polpreteklo zgodovino, tako da bodo recimo vsaj vedeli, kako in odkod jim recimo od staršev "poerbani" vikend na morju ali celo v TNP-ju.

A kot že rečeno, človeška nrav se ne menja: in zato pričujoče Tršarjeve (r.1922) satire, mimogrede, naš avtor je prvenstveno slikar, grafik, likovni kritik in teoretik, ostajajo nadčasovne. No, če ostanemo ob tem samo še trenutek pri sistemu/ih: kompletno problematiko slovenske kulture na primer, te v vseh do današnjega dne obstoječih sistemih večno zadnje luknjica na flavti, je, tako pisec, s svojim logičnim pristopom sposoben rešiti edinole - naš narodni norček Pavliha. Zdaj pa k našemu klenemu človeku ter, da ne bo seksizma, seveda tudi k naši kleni človekinji: in že so tu nikoli končana poglavja o sosedski nevoščljivosti (pričujoči citat sicer ni iz knjige, a verno ilustrira "point" kar nekaj zgodb: "Nam je pa mama umrla, vam pa ne!"); potem o ranljivosti umetnikov (skritiziraj jim njihovo delo, pa bodo v momentu postali grozoviti Sopranovi in končal boš na vozičku); pa spet potem o urednikih, ki ...

Samo na videz preproste zgodbice.