Pino Mlakar: Srečne zgodbe bolečina

Spomini na balet. - ???

Knjiga je originalen žanr. Čeravno je pisana na način spominov, jo v resnici vodi globoki premislek: kaj je sploh plesno gibanje?

Avtor k njemu pristopa po dveh poteh. Najprej, ko išče razlike med telovadbo in baletom, med močjo mišic in lahkotnostjo skoka, ko s svojih potovanj prinaša spomine na prizore s fresk in jih vmešča v svet plesa.

Predvsem pa v delu, v katerem orisuje svoje življenje. Ko izpeljuje, kako se je njegovo bivanje zrcalilo v plesu, kako je ples izpoved njegove duše. Ja, sliši se trivialno, vendar daleč od apologetstva religije. Čar, ki ga širi po knjigi, je veselje do prvinskosti. Naj si bo do gibanja kot takega, ali pa vandranja, v katerem bralcu razkrije zadovoljstva in obzorja, ki mu jih prinese pešačenje od mesta do mesta. Za srce modernega turista bogokletje, pa vendar: Mlakarju uspe pokazati, da ni ekscentrik niti bosonogi Avguštinec, temveč Orel, ki živi v prvinskem stiku z naravo in tudi s čuti umetnosti. Ko pohajkuje, požira dogodke z očmi in mislijo; če jih hoče zaustaviti v nekem trenutku, ne potegne fotoaparata, marveč jih okameni s svinčnikom v risbi.

Kdor si predstavlja baletnika kot nadaljevalca aristokracije, bo presenečen, ko bo prebiral, kaj je tisto, kar je avtorja inspiriralo, kje vse je iskal navdihe, s čim je hranil svoje iskateljstvo, kakšne odnose je gojil s prijatelji, katerim načelom je sledil.

Delo obenem učinkuje tudi kot kronika prve polovice dvajsetega stoletja, ki se jo bere nadrealistično: kako skromnost in pomanjkanje nista travmi, temveč prej čarobno ogrodje, ki mu je omogočilo, da je postal self-made man. V deželi, kjer baleta sploh ni bilo, je vzniknil vrhunski plesalec, ki so ga občudovali po deželah Srednje Evrope.