Bogdan Novak: Niki

Prvoosebni sumo prijem črede (po)znanih znancev iz naše ulice.

Pripovedovalec zgodbe je zdaj že šestdesetletni Nikolaj Pavletič, za domače in svet okrog sebe norec, za strokovno osebje v umobolnici pacient z osebnostno motnjo, za poslovni svet oziroma druščino špekulantov, ki jo sestavljajo bolestni ljubitelji denarja, odvetniki, politiki srednjega ranga, ljudje z borze in županstva (tu so "poznavalec umetnosti odvetnik Oven; mestni funkcionar, ki se ukvarja s financami, pa dolgin z obrito glavo, ki je predsednik upravnega odbora nekega velikega denarnega sklada, pa spet neki psihiater iz O., ki se je poročil z avstrijsko Slovenko in je imel zasebno ordinacijo v Gradcu, pa spet zobozdravnik, ki ... itd.), skratka za naštete pa je naš junak predvsem finančni genij, ki je v nekaj mesecih zaslužil pol miljona evrov. Zdaj pa k zgodbi: v prvem delu romana se Niki spominja svoje mladosti, predvsem grobega, nasilnega očeta, ki ga je s svojimi vzgojnimi prijemi pravzaprav tudi "dotepel" v norost. Edino svetlo točko tedanjega obdobja mu pomeni garnitura Fabianijevega pohištva iz dnevne sobe ... Drugi del: svakinja Marinella prepriča Nikijevega očeta, da ji proda omenjeno pohištvo, ko pa jo Niki vpraša, če ga lahko odkupi nazaj, mu, norcu, v hecu odgovori, da lahko in sicer za petsto tisoč evrov. In zdaj Niki gre v akcijo. Že res, da je nor, ni pa neumen ...

Še to: edino, kar bo pravovernega Slovenca pri romanu zmotilo, je, prvič, navedba na pred-peti strani(beri: Vse osebe in dogodki v romanu so izmišljeni. Kakršna koli morebitna podobnost itd.) in, drugič - srečen razplet zgodbe.