Alenka Auersperger: Iskalci grala

Knjiga torej, ki ji je zanimivost katapultirala sodna prepoved razširjanja.

Leitmotiv dela je opis poskusa oživljanja nemške manjšine na Slovenskem, točneje - Kočevarjev. Vsebina je prostovoljni eksodus kočevskih Nemcev leta 1941, zaplet pa poraz nacizma, s katerim so se dokončno poslovili od stoletnih ognjišč.

Pred več kot 600 leti je nemška kolonija naselila neposeljeno območje na Kočevskem, toda knjiga ne meri v zgodovinopisje, zakaj izpostavlja le nacionalne spopade med Slovenci in Nemci od konca 19. pa do srede 20. stoletja. Pisana je navijaško, zakaj poskuša meriti kdo je starejši: nemška kolonija, ki je bivala več kot pol tisočletja v isti deželi, ali slovenski staroselci? V maniri velikosrbske bitke za Kosovo.

Skratka, knjiga ne proučuje nenavadne koeksistence dveh narodov, ki sta bolj ali manj složno bivala eden poleg drugega, ampak politične implikacije prizadevanj za priznanje Kočevarjev za staroavstrijsko manjšino na Slovenskem.

Tudi upravičeno izbrana tema, vendar pa je pisana s stališča slovenske bitke zoper nemški oz. avstrijski ekspanzionizem. Kot taka deluje kot esejistični zagovornik politike slovenske vlade, zakaj smisel dela je le vprašanje: ali naj tistih nekaj nemških Kočevarjev dobi status manjšine ali ne. Knjige ne zanima manjšina v njeni zgodovini, ne način, kako je bila v daljšem razdobju vpeta v slovenskost okolice, ne podatki o tem, v kolikšni meri je bila dvojezična et cetera. Poanta je le nemški spopad s Slovenci. Po maniri kavbojke, kjer so Slovenci vedno good, Nemci pa bad guys.

A navzlic temu paradoksalno, da se tožniki (pripadniki in potomci kočevskih Nemcev) niso odločili za odškodninske tožbe, ampak so posegli po metodi komunistične oz. nacistične prepovedi objavljanja knjig, ki jim niso bile po godu.