Janko Lavrin: Pisma v domovino

Nekaj sto pisem, ki jih je napisal prof. Lavrin, zdaj v knjižni obliki s pojasnili urednika Dušana Moravca.

Sojenice otroku, ki se je rodil v Beli krajini 1887, zlepa ne bi napovedale, da bo postal profesor na univerzi v Nottinghamu in to kot ekspert za rusko književnost. Še manj, da bo dočakal življenje stoletnika, ki bo kot devetindevetdesetletnik tedensko pisal pisma.

Izdaja SAZU tako prinaša to danes anahronistično navado pisemskega dopisovanja, ki pripoveduje o korespondenci književnikov, pri čemer pa hkrati ponazarja še zgodovino epistularnega žanra. Ko je mladi časopisni urednik, ki je živel v Rusiji na začetku 20. stoletja, pisal l. 1910 iz Petrograda pismo Ivanu Cankarju, je velikega pisatelja naslovil z: Vaše Blagorodje!

Kdor bi pričakoval vaje iz spoštljivosti, bo presenečen, ko bo 22 let kasneje v pismu Izidorju Cankarju ugledal besede prav besnega pisca: "S Slovenci sem se razkrižal in za vedno - tako neumnih hudičev sploh še ni videl svet ..." A navzlic temu sklepu jih je še dobrega pol stoletja krmil s svojimi pismi. Na koncu že z ironijo na svoje bivanje. Ko so ga povabili, da bi v domovini proslavil visoki jubilej, jim je odpisal: "Zelo mi je žal, da je moja nenormalna starost (99 let) zapreka ..."

Knjižni kuriozum.