Aleksander Jankovič-Potočnik: Rupnikova linija in Alpski zid

O obrambnih utrdbah imenovanih Rupnikova linija, ki so jo pred drugo vojno gradili Jugoslovani, da bi se zavarovali pred italijanskim napadom, in o obrambni liniji imenovani Alpski zid, ki so jo Italijani gradili kot ščit pred jugoslovanskim vdorom.

Obe sta končali kot ruševini, ne da bi kdajkoli zares služili svojemu namenu. Jugoslovani namreč niso nikoli napadli Mussolinijeve Italije, fašistični napad na Slovenijo pa se je začel šele takrat, ko so branilci že pobegnili z obrambnih trdnjav.

Avtor se loteva fenomena, o katerem skorajda ni več sledi. Ne materialnih (porušili so ju Italijani, Nemci in kasneje JNA) ne slikovnih ne tekstualnih. Oprl se je na izsledke nekaj tujih proučevalcev obrambnih sistemov Evrope, iskal preživele "sosede" linije, brskal po arhivih, preiskoval teren. In zgradil koherenten prikaz, v katerem je predstavil skice in fotografije, posamezne primere "kocke", "stolpničnega bunkerja", "protitankovske utrdbe", "prizme", "mitralješka gnezda" etc.

A poleg materialnosti je sledil njeni časovni umestitvi, kot je bil v času gradnje njen vpliv na civilno življenje. Ker je Rupnikovo linijo začelo graditi 15.000 mož, je to prineslo številna priložnostna dela za domačine, zaslužek gostilničarjev, priložnost za oddajanje sob, zabavljaštvo, kar je povzročilo opazen dvig standarda. Hkrati pa je sledil še vzporednemu fenomenu, kot je bil prihod vsemogočih turistov, ki so se potikali naokoli in fotografirali "lepote narave". Na terenu so se gibali namreč nemški, italijanski, celo ameriški špijoni, ki so vestno beležili vse podrobnosti.

Skratka, delo, ki oživlja pozabljeni fenomen kolosalne dvojne Rupnikove linije. Sicer vojaško dvojne samoironije; sama nikoli ni služila namenu, njen avtor pa je med vojno kolaboriral z okupatorjem, zoper katerega je poprej skoraj desetletje gradil obrambni zid.