Niklas Holzberg: Antični roman

Uvod, ki pelje laičnega bralca v razumevanje antičnega romana.

Pri romanih realizma na primer je enostavno: obstajajo dolge police knjig, ki so izhajale sredi devetnajstega stoletja. Na voljo so v prvih izdajah, v ponatisih, v prevodih, v posodobljenih različicah. Od najbolj slavnih antičnih romanov - Ksenofont

Efeške zgodbe, Heliodor Etiopske zgodbe, Longos Dafnis in Hloa, Petronij Satirikon - ni ohranjen niti eden v originalni verziji. Od kod potem študija nečesa, kar v neposredni obliki sploh ne obstaja?

V egipčanskih puščavah so v pesku našli papirusne zvitke, pri srednjeveških avtorjih kodekse in povzetke, ki obnavljajo zgodbe antičnih romanov. Iz fragmentov so raziskovalci antike sestavljali romane, ki dokazujejo, da prevzetost sodobnega človeka s teve nadaljevankami ni novum, zakaj korenini že v stari grški civilizaciji.

Ko torej Holzberg pripoveduje vsebine antičnih romanov, jih poskuša aktualizirati, obenem pa bralcu pojasniti, zakaj v nekem obdobju velike epe, kot sta Homerjeva Iliada in Odiseja,

nadomestijo romaneskne zgodbe, ki na humoren način popisujejo popotne peripetije parov, ki jih usoda kruto loči, na koncu pa pripelje v happy-end.

V čem je torej tisto zadovoljstvo, ki grške bralce po zatonu atenske demokracije tako pritegne? Njihovi romaneskni junaki so vrženi v tuje dežele, v neprijazne kraje, a jim uspe preživeti in se potem znova najti v idili. Ergo, vsakič znova ubesedijo mit o samopotrjevanju grške kulture v sovražnem svetu.