Vasilij - Vasko Polič: Postaje pri kraljicah ljubezni (na moji poti do kvazarjev)

Littera picta, Ljubljana 2004, 2.990 SIT

Profesionalnega podiralca "plačljivih kegljev" ob/po/račun s preteklostjo.

Pričujoči romanček, gre namreč za t.i. žepno izdajo, ki šteje svojih dobrih 140 strani, pritegne, ali bolje, za(po)pelje bralca, da knjigico preprosto ne spusti iz rok vse do njene "se nadaljuje" zaključne strani ... Le kako je avtorju, prvoosebnemu pripovedovalcu V.P.-ju (mimogrede, za nepoznavalce slovenskih Le kdo je spet ta in le 'otkot' za vraga, se je vzel: Vasilij - Vasko Polič poleg mnoštva ljubiteljskih obstranskih dejavnosti še danes opravlja dela in naloge vrhovnega sodnika - svetnika, znan pa je tudi kot starejši brat igralca Radka Poliča - Raca, etc., etc.) navedeni magnetizem pravzaprav uspel?

Odgovor, prvič: svojska je sama zasnova pripovedi, saj se V.P.-jeva zgodba začne - in se potem, zopet uvodoma, iz poglavja v poglavje nadaljuje v znanstveno fantastični dikciji (V.P. poleti kot prvi zemljan s fotonsko raketo s časovnim preskokom v smeri proti naši Rimski cesti najbližji galaksiji Andromedi ...) - a po vsaki etapi navedenega potovanja skozi čas sledi zopetna prizemljitev, to je junakovo in junakovega junaka prebujanje pri svečenicah ljubezni, torej vulgo, kurbah. In odgovor, drugič: s svečenicami ljubezni se - pred posameznim, seveda vsakič plačljivim nebeškim vdevanjem vanje- še prej "nekaj malega" zaklepata o peklu in vicah svoje lastne preteklosti ...

Mesenolirično podan ob/po/račun s preteklostjo.