Vinko Moederndorfer: Vzporedni svet

Razmišljanja o ustvarjanju.

Knjiga je dvodelna: prvi del tvorijo refleksije o gledališču, drugi pa dnevniki ob nastajanju filma Predmestje.

Bralec, vajen avtorjevih zgodb in romanov, bo razočaran, še več, počutil se bo prevaranega. Namesto avtorske literature ima pred seboj opise gledaliških in filmskih predstav, ki jih je pisec videl v zadnjem času. Kaj naj počne s profesionalnimi pogledi na ameriške odre skozi oko režiserja, ki je tam na dvomesečnem študijskem potovanju?

Niti enega razloga, da bi nadaljeval z branjem. V kriznih trenutkih velja postopati odločno. Ali vreči knjigo stran, ali pa se preprosto boriti s tekstom. Dobesedno boriti, zakaj avtor ne pripoveduje samo o vzporednem svetu gledališča, temveč opisuje prizore iz bralcu oddaljenih newyorških dram, scenske posebnosti, načine igranja ... Če je v Moederndorferjevih romanih lahkotno zapeljan v tokove človeških usod, je tod trdo vržen v tekst: v imena, s katerimi ne ve, kaj bi, v naslove, ki jih ne pozna, v dramaturgijo, ki ji je tujec.

Toda, če vztraja v nenavadnem žanru gledaliških premišljevanj o gledališčih Broadwaya, Brooklyna, Metropolitanske opere, se zna vživeti v vlogo gledalca, kateremu pomeni teater kraj, ki odpira miselne in moralne izzive.

Pisec namreč ne povzema zgodb, ampak reflektira moralne zadrege. Recimo geja, ki živi lahkotno, saj ga starša brez zadržkov sprejemata v njegovi posebnosti, ko pa izzve, da je njegov oče zaljubljen v Sylvijo, ponori nad nemoralnostjo starega. Sylvija namreč ni brhka mačkica, marveč realna - koza. A štorija se ne konča v tem stanju zgrožene osuplosti, ampak gre naprej skozi protislovja morale in njene zgodovine prek odzivov gledalcev in dramskih akterjev.

V resnici - odlična knjiga.