Svoboda za cerkev, svoboda od cerkve

Sociološke razprave o religiji.

Danes, ko je cerkev deležna svobode izražanja, ko svoj položaj lahko sama reflektira, se postavlja vprašanje: kaj sploh lahko povemo o cerkvi iz zunanje perspektive? Razen kajpak postleninovskih variacij nasprotovanja cerkvi kot taki v smislu opijev za ljudstvo. Medtem ko notranja kritika v delih Kunga izhaja iz Jezusovega učenja in meri na preveliko papeško moč. institucije.

Kaj torej prinaša delo sociologija religije? Profesor Kerševan v večini tekstov jemlje kot topiko specifični položaj katoliške cerkve v postkomunizmu. Kdaj presoja, npr. ob polemikah o položaju verskega pouka v šolah, kjer se postavi na primerljiva izhodišča nekaterih zahodnoevropskih držav in v konfliktu z RKC pritrjuje bivšemu ministru za šolstvo.

Drugod reflektira, ko denimo v najmočnejšem delu knjige premišljuje o religiji kot zasebni ali javni "stvari". Tu poskuša spor med laicizmom in religijo misliti v demokratičnih okvirih, kjer jemlje kot samoumevno pravico cerkve, da širi svoje ideje tudi zunaj cerkvenih sten, kot vprašanje se mu postavi le stopnja intenzivnosti evangelizacije. Preprosto povedano: jasno je, da se katolik ne bo navduševal nad splavom ali nad ateizmom, vendar pa je razumljivo, da se bo sam v javnosti zavzemal za stroga katoliška načela, toda v tolerantni družbi se ne bo boril zoper nevernike in jih poskušal z zakoni omejevati ali preganjati, temveč se bo omejil na pozitivne lastne zglede.

Spet drugod odpira vprašanja prozelitizma, se pravi probleme tekmovanja različnih religij za istega vernika.

Skratka, sociološki aspekti cerkvenih vpetosti v moderno družbo.