Rade Šerbedžija: Do zadnjega diha

Avtobiografija.

Pisati življenjepis potem, ko te vsi poznajo do obisti? Po stotinah intervjujev, pogovorih ob filmih, po gledaliških predstavah, neskončno izjavah? Peklenski projekt, še zlasti, če si ikona jugoslovanskega duha, kjer poslednji biljeter pozna tvojo Ines, kjer bralec popularnih revij sledi vsem selitvam, ženam in otrokom, kjer oboževalci zvedo za projekte, še preden ti zaživijo, kjer filmski gledalci sledijo tvojim vlogam po h'woodskih filmih.

Katere skrivnosti so ti sploh še ostale?

Šerbedžija rešuje ta problem z zgodbami iz otroštva, gimnazijskih let, študentskega življenja, začetkov slave, zlate dobe, razpada države, begunstva v Beogradu, Ljubljani, Londonu, Los Angelesu ...

Toda od mitske figure, ki slovi po igri in prepevanju poezije, je bralec razvajen z izjemnostjo. Šerbedžija-literat je daleč pod ravnijo modernega trubadurja. Ne da bi njegove zgodbe ne bile pisane dramatično, marsikatera zgodba je fascinantna, nekaj jih celo vzame predposlednji dih. Krucialna težava je, da prevečkrat onemi. Ko denimo opisuje gimnazijsko ljubezen, podrobno upodobi atmosfero, ki ga je posrkala, razplet pa opiše v enem stavku. Konec in pika. Podobno pri prvi in drugi ženi, ki zgolj sta: z imeni, a brez odnosa. Kajpak razumljivo, da želi intimo zadržati zase, toda od boema bi pričakovali, da bi razkrival vsaj vezi, ki jih tke s prijatelji. Namesto tega pa pogosto navajanje imen prijateljev in kolegov, često celo brez anekdote ali globljega vpogleda. Zgodbe nastopajo pri neznancih, naključnih pasantih ali antagonistih; te so teatrske, recimo srečanje z ambasadorjem v Sofiji ali s policajem v Istri.

Dovolj privlačno, za mojstrovino pa preveč samocenzurirani curriculum vitae.