Tony in Barry Buzan: Knjiga o miselnih vzorcih

Kako izkoristiti in izboljšati mišljenje?

Ena večnih tem, ki vznemirja že od pamtiveka. Številni junaki so namreč hodili po svetu, da bi spoznali skrivnosti modrosti. Zakaj bi bili sodobniki kaj drugačni?

Knjiga odpira privlačne teme: mišljenje v vse smeri, možganska vihra, oblikovanje miselnih vzorcev, razvijanje osebnega sloga, ustvarjalno mišljenje, skupinski miselni vzorec et simile. Jim tudi ni kaj oporekati, vsako pojasnjuje podrobnosti različnih miselnih procesov. Napeljuje na uporabne nasvete: če delate zapiske, naj ne bo ves tekst v velikosti in obliki istih črkah, zakaj enolični zapiski zazibljejo možgane v polsen.

A navzlic koristnosti, da se kdaj ustavimo pred samim seboj in premislimo svoj lastni način premišljevanja, se zdi knjiga šablonska. Kdaj je misel lepa, kdaj lahko uživamo v prodornosti izpeljav ali v genialnosti erudicije? Ko mens ne lebdi v zraku, ampak mu sledimo na primeru konkretne vede ali njene zgodovine; matematik se pač ne bo učil mišljenja po Buzanu, ampak po Evklidu, Pitagori, Pascalu in naslednikih, filozof bo spoznaval sophio v Platonovih dialogih, v razpravah Hegla, iskanjih Heideggra, kemik spet bo sledil svojim junakom, botanik svojim et cetera.

Intelektualec bo tako do Buzanovih odkritij v distanci. Da bi sledili misli Lacana, pač ne bomo prej posegli po Miselnih vzorcih. Ali je torej knjiga v resnici zanič? Nikakor, že njene visoke naklade in številni prevodi dokazujejo, da zanjo obstaja publika. Delo je namreč prav blagohotno za bralca, ki se doslej ni posvečal študiju, saj mu nekatere principe razmišljanje prinese v instant obliki.