Franc Vabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941-1945

Zbirka fotografij z obeh vojskujočih se strani, zraven pa obširni spremni tekst.

Knjiga je fascinantna, prinaša podobe, o katerih sploh ne bi pomislili, da jih hranijo muzeji. Govor pesnika Kajuha na mitingu 1943, enfant terrible Vitomil Zupan v studi radia OF, kolosalni pogreb komandanta Staneta, a tudi vsakdanjosti, kot so operacija konja, britje borca, ali neverjetni vrvež na kopališču Ilirija v Ljubljani poleti 1942, ko človek ne bi verjel, da so podobe razposajenih in brezskrbnih meščanov posnete v vojnih časih. Potem so tu prizori, ki so kasneje postali ideološko sporni: četa partizanov, ki gre k maši, ali pa napis Živel Staljin, oče Slovanov! Ob tem slike druge strani: Rupnik na proslavi, domobranci po vrnitvi s Koroške na kranjskih ulicah; tu preseneča "normalnost", zakaj ujetniki nosijo še nahrbtnike, niso zvezani, hodijo še prosto, skratka ujet je zgodovinski trenutek, ko se je z njimi ravnalo še humano. Osrednja je seveda množica klasičnih vojnih slik: pohodi brigad, streljanje talcev, ruševine miniranih mostov. Presenečajo konkretnosti, vzemimo bitko pri Turjaku, ki so zelo pomenljive: med zajetimi vaškimi stražami so mladenič v puloverju, drugi v navadnem suknjiču, kar govori, da stražarji niso bili neka zares organizirana enota.

Delo je pozorna tudi do samih fotografov, saj jih na koncu predstavi z življenjepisi: tako s profesionalci, kot so Edi Šelhaus, Čoro Škodlar ali Milan Pavlin, kot umetniki in znanstveniki, ki so vojno lovili z objektivi: Lev Milčinski, Božidar Jakac ali Anton Ingolič.

Knjiga, ki ponazarja, kako so fotografije najmočnejša priča zgodovine. Si predstavljate, da bi videli nekje ohranjeni posnetek pobojev v Rogu?