Tine Mihelič: KLIC GORA

Posthumna avtobiografija alpinista, violinista in pisca gorskih vodnikov.

Avtor ima dar miselnega opazovanja: ko se nekoč po istem grebenu vzpenja s kozoroginjo z mladičem - vsak s svoje strani kajpak -, se žival ustavi na meji, do koder raste bilje, in začudeno gleda za človekom, ki se nadaljuje korak naprej v gole skale. Osvajanje nekoristnega je črta ločnica.

Če poskuša meščan razumeti vzgibe gornika, si bo predstavljal zadovoljstvo nad uspehom v prispodobi užitka pogledati z vrha v dolino ali v čisti lirični metafori: ko zavzame gledišče orla. Vendar Mihelič, ki sicer vseskozi piše o osvajanju vrhov, sledi filozofiji prvinskosti. Zadovoljstvu biti homo faber. Naj si bo, ko kot otrok odide proti vrhovom z očetom, ki ima vedno s seboj staro konzervo, v kateri obredno na primerni pečini skuha nad ognjem suhljadi lipov čaj. Ali pa naravni ritem vstajanja, ki ga ponudi prenočevanje v bivaku, ko te zjutraj namesto budilke zdrami mraz, ki ob svitu zanesljivo prodre skozi obleko.

Veselju izdelovati z lastnimi rokami se pridružuje umetnost preživetja v prvinskosti. Zmanjkuje ti hrane? Kaj bolj enostavnega, kot da skrčiš obroke? A hkrati izkušnja, ki se je v civilizaciji ne boš postopil. Gore torej kot priložnost za izvirnost, tako v plezanju, kot v rešitvah, kako ugnati materialno pomanjkanje. Še več, tudi izničenje. Dobesedno, zakaj smrt med tovariši je stalnica, naravna danost, ki danes zadane njega, jutri tebe, pojutrišnjem mene. Ki pa je tako vpeta v strukturo gorništva, da je od neločljiva, saj vnaprej postavi kot nesmiselno običajno vprašanje: kaj če ne bi šel tja?