Plutarh: VZPOREDNI ŽIVLJENJEPISI I.

Ne, to ni ponatis Sovretovega prevoda, ampak serija novih prevodov.

Medtem ko je Sovre postavil grške in rimske osebnosti vsake v svojo knjigo, jih glavni prevajalec Hriberšek ohranja v originalni obliki. Prva knjiga tako predstavlja tri pare: Tezej-Romul, Likurg-Numa in Solon-Publikola, založba pa napoveduje, da bo izdala prevode vseh 21 parov.

Izmed antičnih avtorjev je sodobniku morda še najbližji Plutarh. Pri njem je nepoznavanja konteksta časa še najmanjša ovira pri sodobnem branju. Piše namreč o človeških likih velikih voditeljev, vojskovodij in politikov, o načelih, ki jih branijo, o vrednotah, ki jih širijo, o spletkah in spopadih, ki jih vojujejo. V primerjavi s sodobnimi političnimi biografijami je Plutarh izredno oster, zakaj nima nikakršne hagiografske potrebe graditi idole ali svetnike iz velikih mož. O "modrem" Solonu hladno zapiše, da je bil nagnjen k potrati in razuzdanem življenju ter da v svojih pesmih govori precej prostaško in filozofa nevredno.

Poseben čar Plutarha je, da so njegovi življenjepisi hkrati tudi neverjeten spekter družbenih normalnosti, ki so danes videti kot abnormalnosti. Pod Likurgom je npr. bivala navada, da je starejši mož povabil v goste mladeniča, ki ga je cenil, mu za noč prepustil svojo ženo, da jo je napolnil s plemenitim semenom, potem pa sam otroka vzgajal, kot da je njegov. Pod Numo v Rimu pa so poznali postavo, po kateri je mož, čigar žena je rodila že številno potomstvo, čutil tovarištvo do nesrečnega prijatelja brez otrok, pa mu je lastno ženo v obliki začasne zaročenke posodil za nekaj let v razplod.

Ime Plutarh je garant tako za spoznavno kot za intrigantno branje.