Peter Handke: DON JUAN (pripoveduje sam)

Tokrat čista literatura.

Kdor je živel pod vtisom Sanjačevega slovesa od Devete dežele in srbskih potopisih, Handkeja ne bo prepoznal. Nič od politične esejistike in lamentacije nad razpadom Jugoslavije, ki mu je odnesla obljubljeno deželo.

Že kraj zgodbe je čisto romanesken: prenočišče blizu ruševin nekoč razvpitega samostana Port-Royal-des-Champs. Don Juan je antijunak: ne osvaja žensk, zaradi katerih se moškim meša, ni mojster med zapeljivci, ne pripoveduje ponosno o osvojenih deklicah, med njim in njimi se komajda kaj dogodi. Pač, coitus ne umanjka, vendar to sploh ni poanta, saj si Don Juan sploh ne prizadeva. Je tip ležerneža, ki vzame, kar pride, ne da bi stegnil roko. Pravzaprav je bolj pripoved o njih, nekakšen potopis od Tbilisija, Damaska, Cevte pa vse do norveških fjordov. Sedem dni in sedem pripovedi, ki jih gost pripoveduje oštirju.

Knjiga tudi nima tempa, ki bi vlekel, tako da se bralec na začetku resno sprašuje, ali mu bo uspelo priti do konca tega sicer drobnega dela na vsega dobrih petdeset straneh. Lik nedejavnega junaka čez čas dobi neko privlačnost, saj uteleša redko opisano držo. Nobenega ustvarjanja, nobenih duhovitosti, nobenih vratolomnosti. Predvsem pa se mu nikamor ne mudi, nikoli ne pogleda na uro, njegovo orožje je neusodnost: lahko se kaj pripeti, kar mu je prav, lahko pa tudi ne, kar mu je enako prav.

V tej točki je Handke zvest samemu sebi. Če mu je nekoč figurirala Jugoslavija in v njej Slovenija kot dežela, ki ne teče v hitrosti tržnega kapitalizma, je to idejo presadil v lik iz 18. stoletja, le da ga je pomaknil za dobri dve stoletji naprej.