Pavle Merku: Od babe do smrti: bogastvo slovenskega besedja

Drobna knjižica poljudno napisane arheolingvistike.

Sam avtor se ne bo opisal kot lingvistični jezikovni arheolog, zase bo raje rekel, da je jezikovni starinar. Zbiratelj starih besed, bolj natančno: proučevalec starih pomenov, ki so jih nekoč besede imele, a so jih medtem nadomestili drugi. V jeziku ni okamenelih starin, ki bi jih odkril. Vzemimo žiželador. Uho in pogled bi jo prepoznala kot staro slovensko, toda kako bi lahko razvozlala njen pomen? Seveda pa bi jo morala pred tem najti. Noben slovar je ne pozna, noben Slovenec je ne uporablja. Kje za vraga jo je potem staknil profesor Merku? Ko se je družil z Rezijani, jo je slišal, ko so z njo opisovali mesec julij. Na sami meji slovenskega jezika, v narečju, ki ga Slovenec ne razume več, se je ohranila jezikovna starina.

Danes ljudje pojejo, naj si bo v zboru, na koru, ob tabornem ognju, na veselici, ali pa na izletu z avtobusom. Zdi se kot pribito, da so Slovenci za opisovanje petja vedno uporabljali le ta glagol, ki ga etimološki slovarji pojasnjujejo kot praslovanskega. Toda v Benečiji ljudje še gelijo; "to je pojejo v cerkvi", v Terski dolini pa izreka piejejo ne pomeni, da ljudje pojejo, ampak da "molijo".

Tukajšnja metoda arheolingvistike, ki razkriva stare pomene besed, je pot med skrajno zahodne dialekte slovenščine, ki so v izolaciji ohranili marsikatere starodavne izraze. Samo branje je prav redka izkušnja, zakaj bralec v materinem jeziku odkriva nepoznani jezik pradedov. Škoda edino, da je avtor tako skop, da se je odločil za tanko knjižico, da ni napisal brevirja izumrlih besed.