Jožek Štucin: Čuja

Poezija, ki se jo doživlja kot dopisovanje dveh tišin. A tišina ima svoje zvočne odtenke ...

Štucinova poezija (uradni "oznovski" zaznamek zanjo je, da se suče med modernizmom in postmodernizmom) gradi predvsem na asociativnih zvezah (na primer pesem OD NJE KOŽA: "Ustreljena, zagotovo s plinsko pištolo, / naravnost v čelo. / Mož je ni gledal v oči. / ... / Nekaj časa jo je pustil ležati. / Da odbrca, da popustijo krči, da izdihne. / Nato jo je pral in milil. / Bril dlake. / Slekel kožo. // Njegova mati je prevzela voljno usnje. / Umerila sina / in mu skrojila telovnik. / Tak po životu. / Tak na gumbe. Tak za v gosposko družbo."), sploh pa na samem zvenu besed ter njih zvočnosti (naj'zven'zvočnejši primer je pesem TAM TAM: "Tam zid, / tam kamen. /Tam želo, / tam ogenj. / Tam mravlje , / tam strup. / Tam človek, / tam jazbec. / Tam trnje, / tam želje. / Tam tema, / tam luč. / Tam pesem, / tam žganje. / Tam sreča, / tam moč."). Še na kratko o pesniku: Jožek Štucin (r. 1955) je pač te sreče oziroma "sreče", da živi /in ustvarja/ na obrobju naše domovine, v mestecu Tolminu, v "tolmunu" katerega že stoletja biva znamenita, usod/onos/na riba Faronika - in čeprav je pred nami že njegova deveta pesniška zbirka, Jožek pa je tudi član Društva slovenskih pisateljev, je njegovo ime in delo, na žalost, v samem tako oklicanem centru Slovenstva (ali prosto po Prešernu, v rovtarskih Atenah) kaj malo p/rip/oznano ...

Skratka, pričujoča Čuja (mimogrede, v primorskem dialektu beseda čuja "izraža" nerazsekan večji kos debla, na katerem se sekajo, cepijo drva) odzveni, kot že uvodoma povedano, kot dopisovanje dveh tišin. A tišina ima svoje zvočne odtenke ...