Neil Z. Miller: Cepiva: so zares varna in učinkovita?

Je cepljenje zares tako varen znanstveni postopek (ki ščiti in varuje zdravje ljudi ...), kot smo (bili) o tem na/vajeni slišati? In odgovor, ki nam ga zastavljeno vprašanje prinaša pričujoča knjiga, je: "NE! NITI NAJMANJ!"

Ampak, pozor: Millerjeva knjiga je zasnovana na odklonilnem odnosu do cepljenja, zato naj bi jo kritično bralstvo "vzelo", po domače rečeno, vsaj s petdesetodstotno rezervo. A zopet, pozor, tudi če knjigo (kljub temu, da se avtor sklicuje na strokovne ugotovitve in navaja vire)"vzamemo" s kar devetindevedesetodstotno rezervo, so dejstva, ki jih niza preostali odstotek, ne samo srhljiva, ampak naravnost - grozljiva. Na primer: problematika cepiva proti otroški paralizi, za katerega je bilo že v konec 50-ih let prejšnjega stoletja odkrito, da vsebuje snovi, ki lahko povzročijo raka (še posebej, če ga prejmejo dojenčki!), še danes izdelujejo na precej podoben način kot v navedenemu obdobju ("Viruse gojijo na nepretrganih linijah celičnih kultur v opičjih ledvicah ... z dodatkom seruma novorojenih telet; ... v Kanadi inaktivizirano polio cepivo izdelujejo v tkivih človeških zarodkov."). Dalje, tu je cepljenje proti oslovskemu kašlju, pri katerem denimo dvomesečni otrok (ki tehta manj kot 4,5 kg) prejme enak odmerek cepiva kot 22-kilogramski predšolski otrok ... Itd.

In navsezadnje, odbijajoče in vprašljive so že snovi, iz katerih so izdelana cepiva: trohneča konjska kri (za davico), razkrajajoče fekalne snovi žrtev tifusa (za tifus), za oslovski kašelj sluz iz grl inficiranih otrok ...

Obvezno čtivo predvsem za starše in bodoče starše, pa tudi za turiste in popotnike.