Svetlana Slapšak: Ženske ikone 20. stoletja

Kratki antropološki eseji o sodobnih mitih ženskosti.

Delo usmerjeno semiološko, tako kot je v petdesetih Roland Barthes napisal svoje Mythologies. Kot gesla nastopajo ženske osebnosti, kot so Agatha Christie, Frida Kahlo, Petra Kelly, Virginia Woolf, še bolj pa pojmi, ki sami po sebi utelešajo predstave o ženskosti: bolničarka, cvetje, manekenka, noge, spodnje perilo, parfum, ženska s sesalnikom, ženska s tančico ...

Vendar pa avtorica ne pobira samo velike ikone, ampak s svojo pristranskostjo postavlja v ospredje angažirano žensko. Tako pri njej ne gostujejo kot geslo kakšna Marilyn Monroe, kot čisti objekt moškega poželenja, marveč Brigitte Bardot in Jeanne Moreau. Prva je razbijala cenzuro s svojim poudarjanjem oblin in lansirala pohod lahkotnosti v francoski družbi, druga žensko superiornost v podobi intelektualke z neovirano spolnostjo, ki je izzivala družbene tabuje, si ljubimce izbirala sama, in ki celo danes v visokih letih deluje fatalno.

Avtorica ne piše linearnih tekstov, zasnuje jih problematično: zakaj je balerina ikona? zakaj deklice na vprašanje, kaj bi rade postale, izstrelijo: balerina? V njenem pisanju poleg feminizma dominira problematiziranje vladajočih ideologij, njene junakinje so tako samosvoje in v spopadu z okolico.

Zares originalna knjiga za slovensko bralstvo, pisana angažirano in polemično, ki pa kdaj popravlja realnost, da ji potrjuje pozitivni lik feministk. Recimo Oriana Falacci, slavna italijanska novinarka, ki je zaznamovala šestdeseta in sedemdeseta s kontraverznimi intervjuji s Kissingerjem, Haile Selassijem, Mohamedom Alijem etc. Ker jo Slapšakova prikazuje s perspektive "nedolžne" zvezde feminizma, mora izpustiti njeno zadnje obdobje, ki ga vodijo antiislamistične misli, objavljene v Besu in ponosu ter po drugih revijah in knjigah.

Kakorkoli že, knjiga je dokaz, da je racio lahko tudi bralno privlačen.