Tacit: Pogovor o govornikih, Agrikola, Germanija

Slovensko-latinska izdaja treh del rimskega zgodovinopisca.

Branje dva tisoč let starih tekstov, ki so bili namenjeni povsem drugim bralcem, z drugačnim miselnim horizontom in izkušnjami, je seveda lahko nadvse zamotano. Pa vendar, ko Tacit pripoveduje zgodovino govorništva rimske dobe, prikazuje poklic, ki je veliko širši od današnjega. Antični govornik je nastopal v senatu, na sodišču, pred množico, lahko pa tudi v zasebnem pogovoru ali kot sogovornik nekoga, ki je k njemu prišel po nasvet. Bil je hkrati politik, odvetnik, govornik in psihoterapevt.

Ko opisuje vojskovodjo Agrikolo, nam slika portret tribuna, ki je vladal Britaniji, nam podaja njegove govore, s katerimi je bodril svoje vojake in popisuje njegove vojaške strategije. Pomenljive so njegove opombe, v katerih ima širok pregled, tudi na vojskovodjo, ki je v Germaniji uprizoril lažni triumf; na trgu je kupil množico sužnjev, jih preoblekel v ujete vojake in s tem dokazal veliko zmago.

Spis Germanija je še najbližji sodobnemu bralcu in sicer zaradi žanra, ki spominja na etnološka in antropološka dela, ki opisujejo življenja tujih ljudstev, njih navade in načine bivanja. Denimo kockanje, pri katerem so kockarji smrtno resni in trezni, a tako zagnani, da ob izgubi vsega imetja igralec kdaj zastavi celo samega sebe. Kdor izgubi, gre v prostovoljno suženjstvo. Toda zmaga je sramotna tudi za zmagovalca, saj ta sužnja ne obdrži, ampak ga proda naprej.

Skratka, knjižno bogastvo antike.