John Scott: Arhitekt

Kljub ključnemu momentu romana, usodonosnemu (zloslutnemu etc.) ogledalu, nič kaj pravljica o "Sneguljku", ki se je slepo zaljubil v "čarovnika" ...

To, da se ta sodobna, realistična zgodba ne bo dobro končala, to je pravzaprav občutno že iz samega uvoda v roman (Job 4: 17), sploh pa po nekaj straneh branja t.i. zatišja pred viharjem. Skratka, spočetka se ne dogaja nič pretresljivega, priča smo samo junakovi (Andrew je mlad, ambiciozen, že mednarodno priznan arhitekt) pripravi na enotedenski obisk Berlina in njegovemu poslavljanju od žene in štiriletne hčerkice ... No, zadeva se zanj zaplete v Berlinu, kjer ga na vljudnostni obisk povabi priletni Von Ruhland - spregledani, a genialni reichovski arhitekt - torej človek /in ime/, ki je našemu junaku že celo življenje predstavljal/o ideal, oziroma natančneje, učlovečenega Boga. Ampak, starec je pravi Vrag; a obenem tudi poštenjak, ki igra z odprtimi kartami, saj mladcu vedno dopušča možnost izbire, umika ...; - in Andrew je zdaj tisti, ki zavestno kroji svojo usodo. Tako najprej, kljub konkurenci mične dvajsetletnice, pristane v starčevem objemu in njegovi postelji; odpove se ženi in otroku; zaživi nekajmesečno "zakonsko" življenje s starcem; moreče preostali čas, ki si ga intimno ne deli z ljubljenim "bogovragom", zapravlja z brezciljnim postopanjem po zakotnih ulicah ... Sledi samo še hrumotna, ubijajoča končnica ...

Roman, katerega zaklani junak bo razklal bralstvo.