Razprava o izvoru jezika

Ena osrednjih razprav filozofije jezika.

Delo, ki je prvič izšlo leta 1782, je kajpak otrok svojega časa. Ne v smislu zastarelosti, temveč v načinu spraševanja. Herderju ni nič samoumevnega, o vsem začenja na novo. V njegovem času so nekateri učenjaki menili, da je človeška govorica božji dar, drugi, da je samo ena izmed živalskih govoric, medtem ko je sam menil in dokazoval, da je jezik nekaj, kar je ustvaril človek sam. V času dominacije velikih narodov: angleškega, nemškega, francoskega, španskega ..., je prišel z revolucionarno idejo enakosti - vsi jeziki izvirajo iz skupnega! Tako primitivna indijanska ljudstva, siamsko kot nemško je začelo pot svojih govoric na isti izvorni točki.

Njegovo pisanje je za modernega bralca sicer kdaj preveč podučevalno; ko pripoveduje o cejlonščini, ki je mojster laskanja, ko pozna 12 besed za vi in ti, to odpravi z enim stavkom, ne da bi ponazoril teh ducat odnosov, ki jih gradi jezik. Drugod se pristno čudi človekovi veščini, da je sposoben nekaj, kar ni zvok, preobraziti v zvok; ko denimo gleda barve živali in jih potem pretanjeno izrazi v besedah. Se sprašuje o vzrokih bogastva sinonimov, ko npr. v jutrovskih govoricah najdete 70 izrazov za kamen, o shizmah znotraj istega jezika, ko v jeziku karibcev bivata dva ločena: jezik moških in jezik žensk. Ko opazuje jezike, zapazi, da imajo mnogi več različnih preteklih časov, a komaj kakšen prihodnjik. Zakaj torej ta dominacija preteklih časov?

Herderjeve razprave danes v lingvistiki in filozofiji jezika seveda ne pomenijo novuma, so bolj zgled, kako je moč znanstveno razpravo napisati iz perspektive globoko izobražene radovednosti.