Dušan Dim: Distorzija

Mladinski roman, napisan v silovitem "juriš!" (neo)punk ritmu.

Piscu (r.1972) - gre za njegov prvenec! - je uspelo napisati takorekoč v vseh ozirih popoln roman: liki pozitivcev, nevtralcev in negativcev so skrbno dodelani "od možganov do peta" in tako v vsem žaru, mlačnosti in bedi dobesedno oživijo in zaživijo pred nami; zgodba, podana skozi (neo)punk poetiko se intenzivno preklaplja "iz komada v komad" - in kljub navidezni razdrobljenosti (ki pa bralcu ne pusti do od/diha) tvori celoto; - sploh pa je neverjetno natančno in občutno ujet bivanjski svet (in vanj ujetost, ukle/t/njeno/st) današnjih najstnikov, njihovih staršev, srednješolskih učiteljev ... Zgodba se (morebitni tožniki, ki se boste skozi roman kakorkoli že prepoznali, pozor na opozorilo v kolofonu: "To delo je izmišljeno. Imena, dogodki, karakterji, prostori so plod avtorjeve domišljije ...") dogaja v še vedno bulani Lublani (beri: tozadevna mladinska scena se še vedno deli na šminkerske pičke razvajene vs. fakerje zanetane), prostori dogajanja pa so zaklonišča, blokovske stanovanjske enote, ena izmed centralnomestnih srednjih šol (z varnostnikom, seveda). Glavni junak romana je petnajstletni Dejan (za prijatelje Piksi, za očeta narkoman, za učitelje več ali manj izgubljen primer, za dekleta cool in originalen tip), fant, ki kar nekako nima sreče z usodo svojega benda. Bliža se njihov prvi nastop, oni pa ostanejo brez pevca, brez bobnov ... A Dejan je poln, prepoln energije in ...

Tudi prvi slovenski mladinski roman v katerem sta zlo/raba mobilcev in trave prikazana kot nekaj času samoumevnega (kot zrak, ki ga dihamo), tako da navedena bavbava zagotovo - ob vsemu aktualno perečemu ostalemu - zagotovo ne bosta ziritirala še tako zadrtih zadrtežev.