Benjamin Lebert: Ptič je vran

Roman iz zbirke najst.

Zgodbi, ki si jih mladeniča pripovedujeta v spalniku vlaka, ki pelje v Berlin. Klišejski okvir in klišejski princip, ko si tujci izlivajo srce kot pred psihiatrom ali nekoč pred spovednikom. Pa vendar, delo seže onkraj tega.

Kajpak zaradi junakov, ki sta najstnika, čeprav sredi dvajsetih. Vztrajata v najstniškem iskanju svoje poti. Ne droga, ne main-stream v samoumevnih druščinah svojih vrstnikov. Prvega gloda diareja in za prijatelja si najde debeluha. Ne klovnovskega Olija, ampak deprimeranega Jensa: "Biti debel: povsod se ti smejijo, punce se ne zanimajo zate in oče ti pove, da dobiš 200 mark za vsako izgubljeno kilo." Zato odnos ne pelje v skupne akcije in dogodivščine, temveč v morbidna razmerja.

Lebertov slog ne pozna moderne in priljubljene ironije, ne njenega dvojčka cinizma, odločil se je za trpki naturalizem. Bolečina, trpljenje, neuspehi in bridkost. Skratka, piše zoper šablone "uspešnega" pisanja, pa vendar vleče. Njegovi liki namreč niso statični; četudi občutno trpijo v svojih pomanjkljivostih, se ne vrtijo v krogu, ampak razvijajo svoje nemogoče in perverzne odnose.

Delo je v žepnem formatu na vsega 90 straneh, kar sicer zbuja dvom v njegovo romaneskno formo, je nekako bolj kratka zgodba, še zlasti, ker zajame le kratko epizodo iz bivanja odraslih najstnikov, toda vsebinsko je zaradi svoje usodnosti in zaključene zgodbe vsekakor roman.

Potovalni roman, ki ga za ceno dveh revij kupiš na postaji, si mu zvest na poti, in ga odvržeš, ko prispeš na cilj.