Pravilo štirih

Roman, ki "združi" Ingoličevo (reinkarnirano) Tajno društvo PGC in Eccovo Ime rože.

Gre za trend: Pravilo štirih starta z enake "osnove" (torej pridiha skrivnostnosti etc.) kot že nekaj časa takorekoč vsepovsod pričujoča oziroma prisotna Da Vincijeva šifra, a v zadnji konsekvenci sta omenjena romana pravzaprav primerljiva le po prodajni uspešnosti, recimo, v ZDA obe kotirata proti vrhu lestvice in "se prehitevata zdaj po levi zdaj po desni". No, če že vztrajamo pri primerjavi, potem je Pravilo štirih, če odmislim dogajanje v ZDA 'mobi' dobe, še najbolj primerljivo z Eccovim slogom pisanja: na videz preprosta zgodba je zapleteno/prepleteno/zapletena in od bralca zahteva stoodstotno koncentracijo ter dobršno mero intelektualnega napora; v romanu zaživi mnoštvo antičnih in renesančnih mislecev, znanstvenikov, umetnikov ...; - in tu so seveda nepogrešljive spletke, ki se praviloma končajo z (šele na koncu romana pojasnjenimi) umori.

Kaj pa "pripovedujejo" že navedene ZDA današnjega obdobja? Dobršen del zgodbe se dogaja na uneverzi Princeton, kjer se, tik pred diplomo, štirje študentje usodno povežejo s petsto let staro knjigo, zmuzljivim renesaničnim delom, ki že dolga leta sivi lase strokovnjakom: Hypnerotomachio Poliphili (Polifilov sanjski ljubezenski boj). S čim imamo potemtakem dejansko opravka? Gre za, tako v vse(po)vednem Menaševem Evropsko umetnostno zgodovinskem leksikonu, za alegoričen roman, izdan 1499. leta v Benetkah, znamenito, s 168 lesorezi opremljeno knjigo, ki ...

Tudi delo, ki bralca nevsiljivo napelje k nabirki dodatne literature.