Salman Rushdie: Satanski stihi

S sedemnajstletno zamudo je izšel slovenski prevod najbolj razvpite knjige fin de siecla.

Satanski miti pravzaprav niso toliko knjiga kot mit. O njej se pripoveduje, diskutira, polemizira, besni, se jo kupuje in zažiga, samo bere se je ne. Je pač eno izmed del, ki izziva, ki napeljuje bralca napeljuje na razmišljanje ali v dialog. Služi kot okvir za diskusije o postkolonialni pripovedi, za kongrese, ki obravnavajo shizmo med eksilom in diasporo, za predavatelje, ki nanjo pripnejo svoja videnja o domišljijskem romanu, služi kot primer vrste parodije, kot angažma za svobodo govora ali pa kot iztočnica za diskusije militantni vlogi religije.

Knjiga je dejansko bogata, na straneh, ki jih našteje 500, na mitih, na zgodbah ter literarnih tehnikah. Čeprav je klasificirana kot roman, je prej zbornik devetih novel, romaneskni okvir ji namreč daje tihi moto: "Da bi se rodil, moraš najprej umreti."

Njene teme so kakopak bogokletne: verniki, ki pijejo vino, imami, ki morijo, mesar, ki naskakuje devico, medtem ko tuhta, kako bi čim bolj neopazno zaklal svinjo, razparač babic, huligani, ki drugim pljuvajo v hrano, bogati trgovec, ki grozi ženi, da bo postal sanjasi, potujoč od vasi do vasi z beraško skledo in palico, preroki, ki onegavijo kurbe ... Njegovi svetovi so postavljeni v Anglijo, v Indijo, ali še raje nekje vmes, kjer ustvarjajo bastardne križance med zahodnjaškimi navadami in islamo-hindujsko tradicijo. Te kapsule z izrazito fragmentarnostjo trgajo enotnost pripovedi, ki umanjka literarno usmerjenemu bralcu, saj bo po branju Otrok polnoči (CZ, 1997) razočaran, medtem ko je prav to intrigantno za angažirane bralce.

Kakorkoli že, Satanski stihi naposled pred slovenskim bralcem.