Umberto Eco: O literaturi

Serija novejših spisov intelektualnega maga.

Eco danes ni več osebno ime, ampak pojem znanstvenika, ki je sposoben najti celo govorico, v kateri bo spregovoril neakademski publiki. Vendar se ji ne bo za vsako ceno prilizoval s kratkimi in vratolomnimi obrati, zakaj vztrajal bo v drži človeka univerze, erudita, ki uživa v razvijanju svojih idej, naj si bo na simpoziju ali pred časopisnimi bralci.

Torej razvijanje idej. Običajno nam avtorji navajajo, kako je bil Champollion (1790-1832) tisti, ki je razvozlal hieroglife, in potem ponazorijo principe njihovega branja. Eco zastavi drugače, njega zanima stvar sama. Tako izbrska primer nemškega jezuita Kirchnerja (1602-1680) in sledi njegovim razmišljanjem, kako bi dešifriral skrivnostno pisavo iz časa faraonov.

Čeprav Eko piše splošnemu bralcu, so njegove teme univerzitetne topike. Recimo teorija vpliva, po kateri literarna veda preučuje, kako je pisatelj A vplival na pisatelja B, in pri kateri je prva predpostavka, da je moral pisatelj A najprej napisati svoje delo, da bi ga pisatelj B lahko prebral in potem preoblikoval v svojem. Mojster iz Bologne postavi teorijo na glavo, ko se povpraša, kako je Borges (1899-1986) vplival na Platona (427 - 347 pr. Kr.)? - Contradictio in adiecto!

Res, toda Eco ga utemelji kot smiselnega, ko razvije postopek, s katerim pojasni, kako neko knjigo preberemo, ne da bi jo brali. Seveda ne s tem, da gledamo v zrak, ampak prek branja drugih knjig. Skratka, tudi Platon je nekoč bral in črpal je iz splošne umske dediščine, tako kot ob svojem času Borges. Predborgesovski slog je torej obstajal že pred Platonom, ergo: vpliv Borgesa na Platona.

A pri piscu Imena rože ni intrigantno samo razmišljanje, temveč njegov strastni odnos do teksta: knjig ne prebira, da bi jih znal obnoviti in povzeti, ampak, da bi v njih našel bizarne detajle in miselne izzive, na katerih bo potem gradil svoje knjige.