Marie Nimier: Kraljica tišine

Promptni prevod lanskoletne francoske uspešnice.

Odrasla ženska z družino, romanopiska, ki je objavila že dva uspešna romana, se ustavi pred likom svojega očeta. Očeta, ki ga ni poznala, saj je umrl, ko ji je bilo pet let.

Kdo je bil? Kako jo je imel rad? - Logični začetek avtopsihoanalize in družinske arheologije, ki kmalu pripelje v še hujšo travmo. Doslej je bila suicidarna; prvič je mislila na samomor pri enajstih, ga večkrat potem poskusila, se neuspešno vrgla v Seno, se borila s fobijami. Iščoč začetke svojega bivanja, ravna kot detektivka, ki obiskuje očetove prijatelje, brska po starih časopisih, da bi zgradila sliko očeta. Ta je bil pri šestindvajsetih zvezda kulturnega Pariza, napisal prelomni roman, potem pa padel v ustvarjalno krizo.

Od matere kajpak ni izvedela nič, saj je oče že kmalu zapustil družino in potem umrl v avtomobilski nesreči z novo ljubico. Ko torej sestavlja drobce, se razveseli njegovega dnevnika, dneva, na katerega se je rodila. - Horror!!! Ljubi očka zapiše, da bi jo dojenčka najraje vrgel v reko!!!

In zdaj - besna jeza? Potem ko je izvedela, da je oporoki zapustil avtorske pravice njenemu bratu, knjige prijateljem in avto tretji ženski, njej pa nič, je oropana vsega. Nak, vztraja pri iskanju, saj verjame, da je dediščina tudi vednost, vednost o svojih koreninah.

Poskuša si ga vsaj narisati: človek, ki ni imel veselja, da bi živel družinsko življenje, je žarel med prijatelji, rad poziral za literarne revije, se pustil ovekovečiti velikemu Cartier-Bressonu ... Od kod torej ta mladenič? In gre korak naprej, k spominom na deda in babico, na urarja, ki je skonstruiral prvo govorečo uro, in na violinistko, ki se je zaradi otrok odpovedala karieri.

Ko torej išče po preteklostih, poskuša razumeti sebe, od kod njene travme, zakaj je taka, kakršna je?

Odličen roman introspekcije.