Julie Johnston: Ubijalskim čebelam navkljub

"Družina se že leta ne zbira več. Zdi se, da so izjema le pogrebi ..."

No, in prav z navedeno izjemo, torej pogrebom, se pričujoči mladinski roman začne. In tudi že! zaplete. Namreč: pokojnik je bil dobrega pol stoletja nazaj ob/štet kot eden najbogatejših ljudi v Kanadi (bil je lastnik več rudnikov srebra); in danes v oporoki zapušča vse svoje bajno bogastvo (natančneje: "bajno" oziroma ništrc, saj se je zadnja leta "šlepal" samo na lastništvu razpadajoče hiše in nekaj malega drobiža na bančnem računu) svojim trem vnukinjam in svoji - zdaj že krepko ostareli sestri. Dejanski zaplet: pokojnikova želja je, da družina (in vzporedno: rodbina) zopet zaživi v slogi, zato zahteva, da v njegovem domovanju, in to "še pred zimo" - v skupnem gospodinjstvu zažive že omenjeni naslovljenci iz oporoke. Problem: vnukinje, štirinajstletna pobritoglava Aggie, sedemnajstletna "minikrilna & popek kazajoča" Jeannie in dvaindvajsetletna darkerica Helen (mama jih je po francosko zapustila že pred leti, prav tako pa jim je nedolgo nazaj umrl tudi oče; pa še to, oba starša sta v uradnih zaznamkih označena oziroma registrirana kot kriminalca) si takorekoč niti pod "točko razno" ne predstavljajo skupnega življenja s prateto Lily, to že na prvi vtis, milo rečeno, krepko "odpiljeno" osebo. Ampak: teta Lily je specialistka za peko dišečega, hrustljavega, v ustih topečega se domačega kruha ...

Ko se v okviru sage o razdrobljeni rodbini izkristalizira (in razreši!) zgodba o "razhajkani" družini.