Bob Dylan: Zapiski

Avtobiografija glasbene legende.

Ne, to ni knjiga o ekscesih ali psihološka skica ljudi okoli Dylana. V ospredju ni zadovoljstvo nad uspehi, užitek biti popularna ikona, družinska pravljica ali morebitno seciranje značajev njegovih bližnjikov. Tudi ni humorja, dovtipov in drugih všečnosti niti ni socialno-uporniški komentar ameriške "stvari".

Je čisti prikaz, kako postati Bob Dylan. Brez stricev, botrov in zvezic, ki bi ga lansirale na glasbeni tron. Princip uspeha je preprost - delo!

In kaj je delo? Najprej real life, ko avtor opisuje svojo sobico v velemestu, kjer mu za kavč služi odslužen avtomobilski sedež. Ali pa dogodek, ko se vrne v stanovanje, na pragu pa trči ob zaklanega sostanovalca, ki ga je bil zabodel lastnik, ker mu ni plačal najemnine. Inspiracija pač ni lagodno življenje.

Potem pa branje svetovne literature, od Tukidida do Tolstoja, do katerega je vzpostavil esencialni odnos, saj je obiskal njegovo posestvo in se celo zapeljal z njegovim kolesom. Potem jasno Kerouac in beat generation. Samo poezijo je ponotranjal tako, da se je poskušal na pamet zapomniti po cele pesnitve lorda Byrona.

Presenetljiv je glasbenikov antropološki uvid: ko odgrinja svoje mentalno formiranje, ne pozabi na strice, ki so se vrnili iz druge vojne in vsak prinesli po kak vojni spomin iz drugih svetov: japonsko cigaretnico, nemško torbo za kruh, angleški bojni nož ... A tudi ne na ameriško povojno paranojo, ko so se šolarji metali na tla ob pripravljalnih alarmih, ki so naznanjali ruski napad.

Čeravno živa legenda, za katerega bi mnogi plačali že, da ga vidijo, je sposoben skromnosti, ko kot izgubljen zatava v majhen bar, v katerem skupina jazzistov igra za peščico gostov, in se prelevi v poslušalca-začetnika, ki se je prišel v beznico šele učit.

Avtobiografija, ki namesto toka življenja pripoveduje o toku lastnega učenja.