Samuel P.Huntington: Spopad civilizacij

Naposled.

Pohvala, a v istem tudi kritika slovenskega založništva, ki potrebuje 9 let, da izda prevod kontraverzne knjige, ki pa je na Slovenskem tako kultna, da je vsakdo, ki je kaj dal na svoj ugled, znal o njej povedati vsaj štiri stavke.

Moč knjige je v tem, da sicer univerzalni svet pojasnjuje v njegovih antagonizmih, ki izhajajo iz devetih civilizacij: zahodne, latinsko-ameriške, afriške, islamske, sinovske (kitajske), hinduistične, pravoslavne, budistične in japonske. Ki niso provizorične, ampak osnovane na različnih zmeseh ideologije, religije in oblik politike.

Šibkejši del je v dominantno sinhroni perspektivi, saj praktično ne pojasni notranje zgodovine pri posameznih civilizacijah in še manj zgodovine spopadov. Se pravi principov, po katerih se področja dominacije ene ali druge civilizacije širijo in krčijo.

Posebej zanimiva so poglavja o raztrganih civilizacijah, kot so poskusi v posameznih državah, da eno civilizacijo nadomestijo z drugimi. Za to smer ni značilna samo Turčija in podobne, ampak tudi ZDA in nenazadnje Evropa, če pomislimo samo na vpliv islama recimo na Nizozemskem. Vendar pa tema prepletanja civilizacij ostaja v glavnem obrobna.

Knjiga sicer ponuja številne nastavke za sociološka razmišljanja, čeravno v biti ostaja politično delo. Ko denimo postavi v ospredje romantične ideje vsesplošnih spopadov, ki privlačijo bralce, saj so idealna kost za nadaljnja klepetanja. Vzemimo potencialno vojno med ZDA in Kitajsko. Kitajci prevzamejo nadzor nad nafto v Južnokitajskem morju. Pride do vojne z Vietnamom, ki ga podprejo ZDA. To izkoristi Indija in napade Pakistan. Temu priskoči na pomoč Iran, v arabskih državah se razplamti upor proti zahodu, uničijo Izrael, možnost kitajske zmage in vzpon islama poveže Rusijo z zahodom, Japonci obrnejo hrbet ZDA, vključi se Evropa, v Bosni razplamti nova vojna et cetera. Na koncu prosperirajo države, ki niso sodelovale v vojni.