Margaret Atwood: Penelopina preja

Mit o Penelopi in Odiseju.

Čeravno so grški miti so sami po sebi intrigantni in čarobni v enem, se jih bralec čez čas utrudi, če jih prebira znova in znova. Zato je blagodejna sprememba, drugačna interpretacija, ali pa poudarek na drugi perspektivi. Prav to stori Atwoodova, ki zanemari veliko zgodbo o dvajsetletnih Odisejevih peripetijah, namesto nje pa postavi v ospredje Penelopo. Je bil smisel njenega življenja zgolj v tem, da je vdano čakala moža in se izmikala snubcem?

Tu je torej Penelopa živa: diha, čustvuje, premišlja in na koncu po malem tudi spletkari. O čem bi razmišljala vladarica, ki jo zapusti mož za skoraj četrt stoletja? Kaj je bil tisti usodni opravek, zaradi katerega je za slabega četrt stoletja izstopil iz njenega življenja? - Druga ženska, lepa Helena.

Heleno v resnici pozna, saj je njena sestrična, tako da se potem mit v znatni meri razvija okoli nje. "Bila je neznosno lepa. Nagnila se je proti meni, me nagajivo pogledala, kakor da bi flirtala. Flirtala je s psom, z ogledalom, s stebričkom pri postelji. Da ni prišla iz vaje." Glavna figura pa kajpak ostaja Odisej, a ne ta junaški premetenec, temveč kruti maščevalec, ki da obesiti Penelopinih dvanajst najljubših dekel. Saj res, da pobije snubce, ki so trošili njegovo bogastvo, ko so se nadejali, da jim njegova žena reče da, je lahko še nekako utemeljeno. Zakaj pa je pomoril dekleta, ki so bile v času, ko njega ni bilo, Penelopine prijateljice, tovarišice in služabnice?

Ta moralna dilema, mišljena skozi moderni čas, je osrednji moment revitaliziranega starega mita.