Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj

Spomini profesorja klasične filologije.

Kaj se skriva za memoarji enega največjih poznavalcev starogrške in latinske kulture? Od kod ta klic, da se deček začne učiti jezikov, ki jih že tisočletja več ne govore?

Ne, napačen zastavek, knjiga gre v popolnoma drugo smer - v spomine disidenta. Prof. Gantar (r. 1930) ni bil vehementni nasprotnik komunizma, kot je bil likvidirani katoliški intelektualec Lambert Ehrlich, niti ni bil sistematično preganjan in onemogočen, kot sta bila akademika France Veber in Leonid Pitamic, ne brezkompromisni kritik partije a la Jože Pučnik. Bil je preprosto človek, ki je imel svoje mnenje in ga ni skrival.

Skratka, to je posebni pogled na čas od konca tridesetih do konca petdesetih, na trpka lepa, ki pa ga prevevata življenjski optimizem in veselje do dela.

Avtorjeve izkušnje zrcalijo številne vratolomnosti časa: beg pred Nemci iz Celja v Ljubljano, vojna leta, eksodus na Koroško 1945, begunska gimnazija, vrnitev v Slovenijo, revščina, študij na klasični gimnaziji, preiskovalni zapor, študij z odliko, a potem cezura: namesto podiplomskega študiju v Nemčijo oz. akademske kariere v Ljubljani učiteljevanje na Ptuju ...

Perspektiva pripovedi ni lamentacija, ampak princip per aspera ad astra. Ob tem pa še posebej izstopa lahkotno uporništvo znotraj same nomenklature, ko denimo prof. Sovre - sam oefovec - ni nikoli predaval na cerkvene praznike, ne sicer iz simpatije do vernikov, ampak zaradi spomina na svojo mladost, ko so prešerno slavili prostost na te dni.

Spomini, ki so napisani kot polne zgodbe, ki presenečajo z močjo spomina, ko pisec citira vsebine pogovorov izpred pol stoletja.