Elfriede Jelinek: Naslada

Roman kontroverzne avstrijske nobelovke.

Avtorica je negativni mag literature. Uspe ji pohabiti seks, družinsko idilo ter probleme postaviti tja, kjer jih ne pričakujemo.

Pornografski pisci se trudijo pokazati seksualnost kot sladko poželenje in se trudijo, kar najbolj pohotno spisati prigode. Jelinekova postori vse, da bi zagnusila naslado: "Iz groznih flanelastih hlač potegne odpirač za konzerve (...) Tiča vrže poželjivo iz vrečke (...) S pičko ravna slabše kot z lastno stereonapravo (...) Četudi gospodje dvignejo nogo in svojo vodo odlijejo v svojo spremljevalko (...) Njene noge je razširil kot da sta dva stebra električnega voda (...) Kriči, kot da bi ga drli iz kože ..."

Metafore, ki iz sladostrastnega akta napravijo rutinski opravek. Literarno delo bi torej lahko uvrstili med antierotični roman, vendar pa gre avtorica še korak naprej. V vsakdanjih meščanskih vrednotah je najhuje, kar lahko doživi žena, to, da jo mož prevara z ljubico. V Nasladi pa obstaja še hujša mora: da je mož zvest in da redno opravlja svoje zakonske dolžnosti. In zraven še negacija antipoda, ko si ženka najde ljubimca, ki pa se prazni vanjo kot v kanto za smeti.

Roman je dosleden svoji usmeritvi, zakaj tudi branje samo ni več slast, ampak bralna kalvarija, ko bralec trpi od strani do strani sledeč profanim opisom penetracij, ki jih zvede na praznost bivanja. Sam jezik je vseskozi originalen, pisateljica prinaša sveže prispodobe, se kot negativna Šeherezada trudi z novimi zgodbami, ki pa so vsakič znova enako neprivlačne.

Za takšen literarni princip potrebuje distanco, ki jo dobi z optiko neosebnega pripovedovalca. Ta se ne vživlja v junake, s čimer ne omogoča bralcu identifikacije z liki, kar povzroči, da bralec doseže skrajno mejo romana v njegovi neprebavljivosti. Skratka, radikalni vrh sodobne književnosti.

Bralec, ki bi se hotel prebiti skozi to knjigo opevane avtorice, mora imeti vseskozi pred očmi misel, da je to, kar bere, umetniška mojstrovina.