Franc Rode in Drago K. Ocvirk: OBRAZI V SOJU LJUBEZNI

Hommage h kardinalski časti.

Predgovor in spremna beseda prof. Ocvirka zaokrožita kardinalove spomine na Madagaskar in Iberski polotok izpred dobrih 30 let.

Kakšen tip vernika je nekdo, ki ga papež razglasi za kardinala? To je vprašanje, ki si ga postavi neverujoči bralec. Vnaprej bo razmišljal o pobožnem liku, brez greha na duši, vedno mislečim le na božje zapovedi.

Na tramvaju v Lizboni se potnik zagleda v lepa stegna dekleta. Drugod se mu ustavi pogled na dekletu, ki ima poteze Catherine Deneuve. V Toledu uživa v okusu dobrega konjaka. Na Madagaskarju v vožnji z avtomobilom občuduje šoferja, ki vozi lahkotno, elegantno in dovršeno.

Lik župnika ali aristokrata? Tu ni veliko kolebati. Toda, isti mož, ki se zna sladkati z gosko in vinom, bo brez zadrege stopal po blatu podeželske ceste, ali pa spal v prenapolnjeni kolibi, po kateri ponoči migetajo podgane.

Ta, ki je danes le šaržo pod božjim namestnikom na zemlji, je bil v mladosti prevzet od grških bogov, ki življenje predstavljajo v nebrzdani silnosti, v spontanem prekipevanju. Je potem naredil križ čez Prometeja in tovariše? Nak, v katoliški Španiji najdeva starogrški svet bohotnosti in se veseli kipeče vitalnosti.

Hudiča, kje je tu katolicizem, ki ga poznajo verne ženice in laiki?

V Vatikanu si takrat še duhovnik Rode ogleduje spomenike papežev 16. in 17. stoletja in njihovimi nasledniki. "Z obrazov prvih veje možatost in stvarnost, pogum in drznost. Ti ljudje so morali biti notranje silno svobodni; ljudje, ki so si drznili grešiti pa tudi biti svetniki.

Skratka, dialektika greha in svetosti.