Prešeren in likovna umetnost

Obsežna študija portretov Franceta Prešerna.

Da bi bil največji pesnik naslikan za življenja, ni znano. Njegov najstarejši posthumni portret je iz leta 1850, delo slikarja Goldensteina. Avtor v široko zastavljenem delu preverja biografske danosti in ugotovi, v katerih salonih sta se umetnika srečevala - bila sta torej osebna znanca. Toda verodostojnost upodobljene podobe preverja pri sodobnikih, ki pa so objavljeni portret v več potezah kritizirali. Nato si ogleda opus slikarja, da bi preveril, koliko je slikal in kakšno težo in veljavo imajo njegovi portreti. Zatem preveri, kateri slikarji so tedaj na Kranjskem portretirali, a ugotovi, da so upodabljali skoraj izključno bogate meščane in plemiče.

A nad manjkajočim "originalom" ne obupa in ugotovi, da se je po Ljubljani v Prešernovi dobi mudil tudi popotni dagerotipist, ki je fotografiral portrete, vendar o podobi Prešerna ni sledu.

Nato avtor preide na kip Franceta Zajca (1865), ki je poeta izklesal na nov način in na recepcijo, ki je poudarjala nove poteze, ki jih pri Goldsteinovemu Prešernu ni. Tedanji ocenjevalci so še osebno poznali pesnika. Nato pa se začnejo pojavljati portreti, ki ne iščejo več stika z originalom, ampak poudarjajo romantični zanos, v zač. 20. st. pri Šubicu nastane Prešeren pred domačo hišo, ki ga množično reproducirajo in postavljajo ljudje po stanovanjih, z Gasparijem se rodijo karikature, NOB je odkrila novega Prešerna: nesentimentalnega, neromantičnega, nearistokratskega. Vmes se je našel celo nekdo, ki je predlagal, da bi odprli grob, premerili pokojnikovo glavo in posneli voščeno masko, da bi nazadnje le dobili avtentično podobo najbolj čislanega pesnika.

Knjiga, ki prinaša šarm poglobljenih historičnih analiz.