Mavrica izza duše: roman o diplomaciji

O širšemu bralstvu dokaj malo po/znanemu "onstranskemu" svetu diplomacije - iz prve roke.

Avtor (r. 1956) se s pisanjem spopada takorekoč že od svojih študijskih let dalje: začel je kot novinar, potem pa je prestopil v diplomacijo, kjer oziroma v kateri je, ne nazadnje, cenjen tudi kot avtor več strokovnih knjig o diplomaciji (dve sta bili celo izdani v tujini, op.p.). Ampak, to pot ne gre za tozadevno strokovno pisanje, temveč za njegov romaneskni prvenec (v svet literature je zakoračil z zbirko esejev Slovenec v Beogradu, op.p.) in sama zgodba, recimo ji kar preplet zgodb, se pričakovano dogaja v okolju, ki ga ima avtor v malem prstu, torej v svetu diplomacije ... No, in ravno zategadelj (beri: tako kot ne živimo v pravljičnemu svetu, tako tudi profesionalni diplomat ne bo nizal pripovedi direktno, brez dlake na jeziku ...) se bo pri kritičnemu bralstvu že pred "vstopom" v zgodbo pojavila skepsa, češ, pisec nas zna žejne pripeljati preko vode ... Strah je odveč: najprej, avtor skozi roman resda ne operira z imeni in priimki junakov, zanje namreč govorijo, jih raz/od/krivajo njihove funkcije (npr., zunanji minister, generalni sekretar ...) ; dalje, navedbe prostorskih lokacij niso rumenotisknozbanalzmaterializarano opisovanje, marveč delujejo na simbolni ravni (npr., dvorana OZN, Centralni park v N.Y. ...); tretjič, ...

Prva knjiga iz založbine napovedane trilogije (Dama v belem) o diplomaciji. Ali tudi: prebeg diplomata "s kontroliranim poreklom" v - svet literature.