Francesca Rigotti: Filozofija v kuhinji

Kako povezati filozofijo in kuhinjo?

Seveda to ni knjiga o principih kuhanja, o "filozofiji" prelivanja okusov, o užitku vonjanja ali o zadovoljstvih nad opojnostjo vin. Tudi ni zgodovina filozofije v podobi prehrambenih navad velikih filozofov. Je serija refleksij o ujemanju med hrano in besedo, zakaj besede so hranivo uma. In od tod vzporednice: žeja po vedenju, lakota po informacijah, požreti knjigo, nemoč prebaviti količino podatkov, zasititi se z literaturo, prebaviti določen koncept, uporabljati sladke besede, grenke očitke, začinjene anekdote, sočne primere ...

Vendar pa pot, po kateri nas vodi avtorica, ne pelje ne v filozofijo ne v kulinariko, zakaj vseskozi preskakuje iz enega polja v drugega. Vzame torej primero, kot je enostranska dieta, in ji poišče vzporednico pri Wittgensteinu, ki ja zapisal, da je enostranska dieta razlog za filozofsko bolezen, ko svojo misel hranimo z eno samo vrsto primerov. Drugod poseže po biografski opazki, da je bil Kantov zajtrk sestavljen iz dveh skodelic čaja ter pipe tobaka; mož, ki je ljubil kavo, je preizkušal kategorični imperativ z vso težo zatiranja užitka! Spet drugod pobrska pri Diogenu Laertskem, kjer Pitagora použiva hrano s pravo mero, Platon se baše s suhimi figami ter olivami, Epikur se baše iz sklede polne sira, Menedem bruha zastrupljeno hrano, a ne ker bi ga objela slabost telesa, ampak, ker so mu povedali, da je pojedel usmrajeno jed, v daljavi nasproti Evklida pa si medved grize šapo - podoba filozofije, ki je samo sebe, saj je v svoji avtofagičnosti samozadostna.