23. 4. 2006 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Paola Cavalieri: Živalsko vprašanje
Krtina, Ljubljana 2006, 3.400 SIT
Filozofsko delo o razširjeni teoriji človekovih pravic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 4. 2006 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Filozofsko delo o razširjeni teoriji človekovih pravic.
Preprosto: ali bi lahko nekatere teh pravic aplicirali tudi na živali? Avtorica se teh dilem ne loteva kot aktivistka, ki bi v tibetanskem duhu prepovedovala vsakršno pobijanje črvov, rac, muh in drugih živih bitij. Pač pa prek tekstov iz zgodovine filozofije premišljuje o lastnostih, ki ločujejo človeka od nečloveških živali.
Nekoč jo je Bentham našel v nezmožnosti predvidevanja prihodnje bede. Žival denimo ne bo vedela, da jo peljejo k mesarju, toda tudi duševno prizadeti ne bo doumel, da ga za zmeraj zapirajo v prisilni azil. Ergo, Benthamova ločnica ne deluje.
Če postavimo kot ključno lastnost sposobnost komuniciranja, se znajdemo v zagati, če pomislimo, kako je odrasel konj neprimerno razumnejši in komunikativnejši od nekaj tednov starega otroka.
Znameniti Karl Linne je sredi 18. stoletja pri izdelavi klasifikacijskega sistema živih bitij v pismu obupano prosil prijatelja, naj mu pomagati najti vsaj eno rodovno lastnost, po kateri bo lahko ločil človeka od opice; sam je namreč ne najde.
Sodobne genetske raziskave so pokazale, da se DNK šimpanza razlikuje od človekovega za vsega 1.6 %. -? Tudi psihološke lastnosti, kot je recimo obnašanje neljudi, mnoge avtorje privedejo do zaključka, da lahko vse mentalne pojave, ki jih najdemo pri človeku, zasledimo tudi pri živalih.
Sam IQ ni uporaben kriterij, zakaj mentalno retardiranim ljudem ne jemljemo človekovih pravic. Edini nedvoumni razločevalni kriterij, ki loči človeka od živali, je ta, da ima žival po pravu status lastnine! Toda, tudi črni sužnji so bili pred stoletji v lasti gospodarjev.
Cavalierijeva v svojem tekstu resda ne postavi pozitivnega seta "človekovih" pravic, ki bi jih aplicirala na šimpanze, medvede, tigre etc, tudi ne išče nadaljnjih ločnic, po katerih bi določenim živalskim vrstam podelili posamezne pravice, ampak ponuja konceptualne zastavke, ki potencialnim političnim in pravnim aktivistom dajejo v roke orodje, s katerimi lahko pobijejo obstoječo superdominacijo človeka nad živalmi.
Vsekakor revolucionarne misli.