Ur. Umberto Eco: Zgodovina lepote

Kaj so bili in kako so izgledali ideali lepega in grdega od antike do sodobnosti.

Mojster populariziranja humanistike je skupaj z Girolamom de Michelejem izdal knjigo, v kateri dominirajo reprodukcije umetniških del, iz katerih nas zrejo lepotičke in lepotci, ki bi danes tvorili celotni set človeških podob od milih, božanskih pa do odbijajočih obrazov. Izhodiščni pogled, da je lepota relativna, postavi v historične kontekste, kar ustvari duhovito optiko branja zgodovine umetnosti.

Sodobni bralec zlepa ne bo padel na limanice in šel prebirat umetnostnozgodovinskih študij antike, srednjega veka, renesanse ali kubizma. Toda, ko mu postavi v preglednici starogrško lepoto Adonisa - ki jo najprej predstavlja antični metalec diska, po prvem mileniumu Adam iz katedrale Notre-Dame, v začetku 17. st. Caravaggiov Sveti Janez Krstnik, dve stoletji kasneje Adolescenti Pabla Picassa, v petdesetih letih 20. st. Marlon Brando kot Julij Cezar in ob izteku drugega tisočletja Arnold Schwarzenegger v Komandosu -, ga prepriča, da zgodovina umetnosti ni stara šara, ampak živi naprej v popularni kulturi. Še več, da popularna kultura in mi z njo izviramo iz stare Grčije!

Ko pa zapeljani bralec poseže po knjigi, mu pretkani Eco servira humanistično erudicijo v vsej njeni fascinantnosti. Kako npr. razumeti pošasti, ki so jih kiparji klesali po stebrih in kapitelih romanskih cerkva? Ali lahko danes ugotovimo, kako so jih gledali verniki pred tisočletjem? - Kot odurne? Nikakor, v besedilu sv. Bernarda najde opis, da so verniki uživali v pogledu nanje, da so jih občudovali, kar je sveti mož kajpak pograjal.

Skratka, knjiga, ki prinaša lepote, ki jih včasih utelešajo razuzdana ženska telesa, drugič miline Marije, tretjič Jezusovo truplo, četrtič harmonična simetrija kipov v časa pitagorejcev, petič srednjeveško poigravanje barv in tako do naših dni.