Sigmund Freud: Psihopatologija vsakdanjega življenja

Ponatis prvega Freudovega knjižnega prevoda izpred 31 let.

Knjiga, s katero oče psihoanalize seže najdlje med splošno publiko. Vsakdo je namreč kdaj pozabil kakšno ime, izustil lapsus, zamenjal pomen tuje besede, ali pa pozabil, kam je založil kakšno reč. Te zmote in spodrsljaji spadajo v normalni svet človekovega neperfekcionizma. Freud revolucionarno obrne perspektivo: v njih ne vidi napak, temveč globoko logiko nezavednega. Skratka, s tem ko se motimo, govorimo resnico.

Argumente, ki potrjujejo njegovo tezo, avtor jemlje iz širših kontekstov povsem subjektivnih dogodkov.

Vzemimo gospoda X, ki vseskozi pozablja ime svojega poslovnega partnerja gospoda Y. Res čudo? - Nikakor, Freud predstavi dejstvo, da se je g. Y poročil z dekletom, v katerega je bil nekoč zaljubljen g. X, ki hoče zdaj nezavedno izbrisati svojo travmo s pozabljanjem imena g. Y.

Zdaj pomislimo na izgubljenost moža, ki se oblači za obisk prijateljev, potem pa z osuplostjo ugotovi, da je ravnokar založil ključ od kovčka z oblekami in z ženo na koncu ostaneta doma. Naslednji dan odkrijeta, da je bil ključ zaklenil v kovček. Kako je mogoče? - Preprosto, že na začetku se mu ni šlo na obisk, vendar je pristal na prigovarjanje žene, a vključilo se je nezavedno, ki mu je z nedolžno potezo roke našlo blagodejni izhod, za katerega njegov racio ni nosil odgovornosti.

Freud kajpak ne analizira le drugih, temveč za objekt razmišljanje jemlje tudi samega sebe. Tako se v nekem obdobju čudi, kako da se sistematično ne more spomniti italijanskih mest, v katera je tako rad hodil na počitnice!?? - Seveda, bil je čas prve svetovne vojne, ko so bili Nemci v vojni z Italijani in patriotsko čustva so pri Sigmundu naredila svoje.

Odlična knjiga, ki jo lahko berete kot vstop v razumevanje psihoanalize, ali pa kot ingeniozno reševanje rebusov.