Leonardo Sciascia: Afera Moro

S teroristi se ne bomo pogajali! Ta slogan dobro poznate - izrekli so ga številni politiki, državniki, predsedniki, premieri. Okej, s teroristi se potem sicer pogajajo, toda skrivaj, pod pultom, prek tajnih posrednikov. No, leta 1978 je ta slogan dobil ironičen, tako rekoč antologijski spin, ki ga je italijanski pisatelj in poslanec Leonardo Sciascia - kmalu po incidentu, ki je stresel Italijo in svet - popisal v Aferi Moro.

Za začetek, 16. marca 1978 so Rdeče brigade ugrabile predsednika krščanske demokracije in italijanskega premiera Alda Mora - in to v času, ko je bil na tem, da demokristjane navznoter dokončno konsolidira in v vlado kot koalicijsko partnerico prvič v zgodovini Italije pripelje komunistično partijo. Jasno, italijanska vlada je oznanila: S teroristi se ne bomo pogajali!

Aldo Moro, neke sorte steber in napol mistični arhitekt italijanske povojne politike, je v ujetništvu slutil, da se vlada z Rdečimi brigadami ne bo pogajala, še huje - zdelo se mu je, da ga vlada niti ne bo skušala najti. In kot pravi Sciascia, ni res nič kazalo, da ga je skušala demokrščanska vlada najti in rešiti. Prej narobe, policijske blokade, preiskave in aretacije, ki jih je kar mrgolelo, so dišale le po PR-paradi, varnostne sile, ki so v takih situacijah odgovorne za reševanje, se niso naprezale, objavljali so fotke "osumljencev", ki so bili že v zaporu, v odločilnem trenutku so zgrešili lokacijo in namesto v rimsko ulico Gradoli odbrzeli v viterbsko vasico Gradoli.

In zakaj ga niso skušali najti in rešiti? Iz preprostega razloga: ker so ga demokrščanski prvaki odpisali. Zanje je bil "mrtev". Na lepem so namreč oznanili, da Aldo Moro, ki je v ujetništvu Rdečih brigad, ni več tisti Aldo Moro, ki so ga poznali prej, to pa zato, ker je začel iz ujetništva - z blagoslovom Rdečih brigad in v slogu Šeherezade, ki skuša pridobiti čas - medijem in politikom pošiljati pisma, v katerih je pozival k pogajanju z Rdečimi brigadami, torej k temu, naj ga odkupijo (= izpustijo 13 zaprtih brigadistov). In tu je bil catch 22: če ga ne bi odkupili, bi ga Rdeče brigade ubile - če bi ga odkupili, bi bil politično mrtev (ker bi privolil v odkupnino in ker bi v svojem primeru dopustil kršitev "državnih interesov", bi izgubil ugled in verodostojnost). Če bi ga torej našli živega, bi bilo tako, kakor da bi našli truplo. V obeh primerih je bil mrtev.

In prav ta keč - ta pisma, v katerih je Moro, mojster ezopskega jezika, zaman usmerjal iskanje in šifriral lokacijo svojega ujetništva - so demokrščanski prvaki izkoristili za to, da so se Mora, svojega karizmatičnega liderja, znebili. Rdeče brigade so ga 55 dni kasneje ubile. Umrl je, ker se je tako odločila njegova stranka. Demokristjani so malce kasneje tako propadli, da so jih izbrisali iz registra političnih strank.

+ + + + +