Uki Goni: Resnična Odessa

Gotovo se spomnite Oskarja Schindlerja, nemškega industrialca, ki je med II. svetovno vojno iz Auschwitza rešil več kot tisoč Judov, to pa tako, da jih je zaposlil v svoji tovarni. Vidite, tudi nacistični vojni zločinci so imeli po II. svetovni vojni svojega dobrotnika, nemškega industrialca Friedricha Schlottmana, ki je rešil več kot tisoč nacističnih zločincev, to pa tako, da jih je zaposlil v svoji argentinski tekstilni tovarni.

Tja, v Argentino, jih je spravil skrivaj, po "nordijski smeri", prek Danske in Švedske, po enem izmed mnogih kanalov, po katerih so tedaj iz Evrope evakuirali na tisoče nacistov in njihovih - francoskih, belgijskih, slovaških, romunskih, madžarskih, hrvaških ipd. - kolaborantov. Vsi ti begunski kanali - ali "resnična Odessa", kot jih imenuje argentinski novinar Uki Goni, avtor istoimenskega bestsellerja - so imeli sicer razpršen, toda skupni štab, ki so ga tvorili Vatikan in papež Pij XII., Peronova Argentina, Francova Španija, reševalna mreža, ki so jo že pred koncem II. svetovne vojne vzpostavili nacisti, Karitas in Rdeči križ.

Argentina je bila končna postaja, Vatikan, samostani, vatikanske "varne hiše", recimo Castel Gandolfo, kardinali in številni duhovniki so zagotavljali začasna skrivališča in posredništvo, podobno kot Španija, Karitas je rad poskrbel za logistiko, Rdeči križ pa je nacističnim vojnim zločincem dajal potne liste. Prek "nordijske smeri" se je rešil recimo Carl Vaernet, "danski Mengele", ki je v Buchenwaldu eksperimentiral z geji in patentiral celo zdravilo proti homoseksualnosti. Pravi Mengele, dr. Josef, je prebegnil prek "švicarske smeri", prek katere so prebegnili tudi Adolf Eichmann, arhitekt holokavsta, dr. Gerhard Bohne, arhitekt nacističnega programa evtanazije, Erich Priebke, odgovoren za poboj civilistov v Adreatinskih jamah, in Josef Schwammberger, odgovoren za množične poboje Judov na Poljskem.

Vsi so pristali v Argentini, prav tako tudi več kot sto francoskih, nizozemskih in belgijskih vojnih zločincev, ki so tja prišli prek "belgijske smeri", pa brata Durčanski, ki sta tja prišla prek "slovaške smeri".

Ustaški poglavnik Ante Pavelić in drugi ustaški zločinci - npr. Lovro Susić, Stjepan Hefer, Vilko Pečnikar, Dinko Sakić, Ivo Rojnica ipd. - so tja prispeli po različnih kanalih, toda njihov beg je pod pokroviteljstvom Vatikana in hrvaškega nadškofa Alojzija Stepinca organiziral hrvaški duhovnik Krunoslav Draganović, ki je pripravil tudi beg Klausa Barbieja, "Klavca iz Lyona".

Argentina je vse te klavce in zgledne katolike, ki so prihajali z "božjim priporočilom", objela, še več - Rojnico je argentinski prezident Carlos Menem leta 1991 imenoval celo za argentinskega veleposlanika na Hrvaškem.

V "resnični Odessi" sta vidno vlogo igrala tudi dva znana Slovenca: Evgen Rupnik, sin generala Leona Rupnika, ki je bil tedaj zaposlen v argentinskem priseljeniškem uradu (rešil je mnoge nacistične klavce, tudi Reinharda Kopsa), in - kot pravi Goni - "slovenski škof, razvpiti antisemit in vojni zločinec Gregor Rožman", ki je ustaško zlato s švicarskih računov prekanaliziral v Argentino. Ni kaj, pedofilija ni še nič.

+ + + + +