Max Modic

30. 1. 2007  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Knjiga

Pier Paolo Pasolini: Amado Mio

Založba Škuc, zbirka Lambda, Ljubljana, 2006, 14 €

Pier Paolo Pasolini (1922-1975) se je zapisal v zgodovino kot pesnik, pisatelj, esejist, filozof in režiser (ne nujno v tem zaporedju), predvsem pa je bil ena najkontroverznejših osebnosti na italijanskem povojnem kulturnem prizorišču, saj v svojih proletarsko robatih filmih, umetelnih ognjemetih levičarskega aktivizma, ki so bili ne glede na naslov in scenografijo vedno videti kot ekranizacija komunističnega manifesta, ni prizanašal niti sinovom revolucije niti kapitalističnim metastazam v italijanski družbi, iskanje stičnih točk med njenimi materialističnimi nagoni in fašizmom kot obliko ultimativne perverzije v naturalističnem filmu Salo (1975) pa naj bi ga bilo celo stalo življenje.

Tako kot je Pasolini znal osupniti gledalca s kriki svojega političnega prepričanja, bo tudi bralca presenetil s šepetanji svoje drugačnosti, z bukoliko homoseksualnega erosa, ki se daleč od Marxa, Freuda ali Kristusa, v popolni rimi z idiliko furlanskega podeželja, ob spominih na čudovito Idrijo (kjer je Pasolini živel pri devetih letih) in med divjanjem druge svetovne vojne, razcveta v dveh kratkih, posthumno objavljenih romanih Nečistovanja in Amado Mio, združenih pod enim naslovom in v enem samem izbruhu zatrte čutnosti. Nežno, mehko, a simpatično.

+ + +