William Ian Miller: Anatomija gnusa

"Gnusno je trdovratna poteza grozečega in čutnega, ki ju pač oblikujejo spolnost, nasilje, groza in kršenje norm skromnosti ter spodobnosti. In celo ko nas gnusno odbija, hkrati običajno priteguje našo pozornost. Vsiljuje se nam. Le stežka se upremo pogledu na reči, ki se nam gnusijo - pogosto celo prisilno 'vržemo nanje še drugo oko'," piše William Ian Miller, filozof, publicist in profesor prava na University of Michigan Law School v Ann Arborju, v uvodu svojega analitičnega, široko razgledanega in vsestransko uporabnega dela, ki izhaja iz ugotovitve, da smo ljudje pač edina vrsta, ki izkuša gnus in zmore doživljati stud do lastne vrste.

Še več, zdi se, da je prav gnus (do tega, kar smo in v kar se bomo povrnili) generator tako čislanega prizadevanja za čistost in popolnost. Na tej vzvišeni poti očiščenja se namreč ne moremo izogniti oviram v obliki telesnih odprtin, izločkov in drugih nečastnih objektov, ki so domnevno pod častjo filozofske refleksije, kar nas v končni konsekvenci pripelje do zaključka, da smo osnova vsakršnega gnusa mi sami. Oziroma dejstvo, "da živimo in umiramo in da je ta proces umazan, saj oddaja snovi in vonjave, zaradi katerih dvomimo o sebi in se bojimo svojih sosedov".

Miller v poglavju Telesne odprtine in izločki navaja eksperiment, ki ga je leta 1955 predlagal psiholog Gordon W. Allport: najprej pomislite na slino v ustih in jo pogoltnite, nato pa si predstavljajte, da bi jo izpljunili v kozarec in popili. Tisto, kar se je zdelo naravno in naše, naenkrat postane gnusno in tuje. Ali drugače, zlahka si predstavljate, da sesate kri iz ranice na prstu, nepredstavljivo in gnusno pa je, da bi sesali kri z obliža na svojem prstu. Kar zaznavamo kot ločeno od našega telesa, takoj postane hladno in tuje. Z eno besedo, enkrat zunaj, za vselej zunaj.

Mladen Dolar v superiorni spremni besedi k Millerjevi anatomiji gnusa označi kot določen paradoks ločnice med naravo in kulturo, ki funkcionira tudi kot paradoks ločnice med zunaj in znotraj. "Gnus se vzpostavlja na sami meji med zunanjostjo in notranjostjo, varuje to mejo z zelo močnimi reakcijami in obenem kaže na njeno krhkost, njeno ogrožajočo prekoračljivost," piše Dolar in nadaljuje, da gnus nastopi, ko substance, ki so običajno zaprte v notranjosti telesa in varno prekrite s kožo, pridejo na dan, paradoksalno pri tem pa je to, da je ta 'gnusna' notranjost obenem tudi sedež duše, duha in spiritualnosti. Miller nas s podobnimi inspirativnimi paradoksi seznani še v devetih poglavjih, med katerimi izstopajo Darwinov gnus, Čuti, Prijetno je gnusno in gnusno je prijetno, Vzajemni prezir in demokracija ter Orwellov čut voha, kjer podrobno secira Orwellov stavek, ki je vse pogosteje interpretiran tudi v diskurzih pod svetilnikom Evrope: "Nižji razredi smrdijo." A kakorkoli že, kultura je in bo vselej kultura gnusa. Z anatomskega stališča napeto in v filozofskem smislu zelo doživeto branje.

+ + + + +