Peter De Rosa: Kristusovi namestniki

Organizacija The Jesus Seminar, skupina kakih stotih raziskovalcev, ki od leta 1985 sistematično pretresajo vprašanje avtentičnosti evangelijev, meni, da kar 82 odstotkov izjav in 84 odstotkov dejanj, ki so v evangelijih pripisana Jezusu, ni avtentičnih. Še več, pri večini izjav in dejanj, ki veljajo za svetopisemske resnice, naj bi šlo za bolj ali manj fantazijske interpretacije in kasnejše nanose na težko razločljivo zgodovinsko osnovo.

Peter De Rosa, nekdanji jezuit, profesor metafizike in etike, ki je leta 1970 izstopil iz cerkve, v poglavju Papeški heretiki navaja, da je Vulgata, latinska verzija Svetega pisma iz 4. stoletja, ostala neokrnjena do srednjega veka, potem pa so se po zaslugi površnih prepisovalcev začele pojavljati netočne kopije. Napake niso bile le slučajne, marveč tudi namerne. Leta 1588 papežu Sikstu V. končna verzija Svetega pisma ni bila všeč, ker naj bi vsebovala preveč učenosti in različnih tolmačenj, zato je s pozicije papeške avtoritete ob pomoči štirih pomočnikov spisal svojo verzijo in določene stvari prevedel zelo samovoljno. In Sikst V. še zdaleč ni bil edini, tako kot Sveto pismo ni bilo edina stvar, ki so jo božji namestniki papeži pod krinko take ali drugačne nezmotljivosti v želji po posvetni oblasti falsificirali, zlorabili ali spervertirali.

Poglejmo samo najbolj stereotipno podobo Kristusove agonije na križu: krvaveče rane, trpeči izraz, obup v očeh in strto golo telo, okoli bokov ovito s cunjo. Če je bil Kristus na križu gol tako kot vsi sužnji, zakaj ga nikoli niso upodabljali brez tistega predpasnička? "Umetnikove roke pa ni ustavil občutek spodobnosti, ampak teologija," piše De Rosa. "Ko so Jezusu pustili tisto poslednjo sled spodobnosti, so mu s predpasnikom odvzeli njegovo judovstvo. Dobesedno so prekrili njegov ponos in ga spremenili v častnega arijca. Kajti skrili niso le njegovega spola, temveč tudi sled noža na njegovem mesu, sled obrezovanja, ki bi govorila, da je bil Jud. To je tisto, kar so želeli skriti."

Dokazov o tem, da je zapovedovanje visokomoralnih norm pogosto služilo kot alibi za mnoge nečednosti cerkvenih dostojanstvenikov, v zgodovini zlepa ne zmanjka, vendar De Rosa konkreten primer še posebej izpostavi in se ob tem sprašuje, ali bi prišlo do holokavsta, če bi imel Hitler priložnost videti Jezusa golega na križu, takšnega, kot je bil v resnici.

Delo 'hudičevega advokata', kot sam sebe imenuje Peter De Rosa, nosi podnaslov Temna stran papeštva, poleg razvoja koncepta absolutne papeške moči in njihove nezmotljivosti ter analize nekaterih spornih etičnih vprašanj rimskokatoliškega nauka pa prinaša še niz dokazov, ki pričajo, da "rimskokatoliška cerkev sploh ni več cerkev, ampak po svojem ustroju država; in to država najslabše vrste - avtokratska država". Izjeme so redke, recimo papež Janez XXIII. z vzdevkom Dobri, "večji od same cerkve", ki mu je knjiga med vrsticami posvečena.

+ + + +